| Novembra 2007 je bilo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor odprtje Scherbaumovega salona, prve sobe nove stalne razstave. Scherbaumov salon je posvečen družini Scherbaum. Prav oni so zgradili stavbo oziroma vilo, v kateri danes domuje Muzej narodne osvoboditve Maribor. Salon, kot prva soba nove stalne razstave, služi predstavitvi življenja v Mariboru na prelomu 19. v 20. stoletje ter nacionalnih trenj v mestu.
Idejno zasnovo postavitve je oblikoval Marijan Rafael Loboda. S stilskim pohištvom in primerno dekoracijo smo muzejski hiši nadeli sijaj, s katerim so se ponašale vile ob koncu 19. stoletja. Salon je zamišljen in oblikovan tako, da deluje kot razstavni prostor, hkrati pa je namenjen organizaciji predavanj, srečanj, okroglih miz, sprejemov itd.
KARL SCHERBAUM IN PEKOVSKI ZAČETKI
Če sledimo razvoju mesta Maribor v drugi polovici 19. stoletja in si ogledamo osebe, ki so z delavnostjo, skrbnim razvojem gospodarstva in z vizijo v bodočnosti, združeno z veliko podjetnostjo, sodelovale pri razmahu štajerske prestolnice in tako sebi ustvarile ugleden in vpliven položaj, je zagotovo potrebno omeniti obrtnika - industrijalca Karla Scherbauma ter njegove naslednike, ki so zavestno in marljivo vodili družinsko tradicijo. Zagotovo lahko trdimo, da je bil Scherbaum najizrazitejša podjetniška osebnost Maribora v 19. stoletju.
Karl Scherbaum se je rodil 30. januarja 1818 v Grajski ulici in je bil sin Karla, izdelovalca glavnikov, in matere Marije. Družina je bila zelo velika, saj so Karlu delale družbo sestre Anna, Josepha, Antonia, Ruffinia in Marija ter bratje Anton, Franz Joseph, Ferdinand in August.
V času Karlove mladosti je imel Maribor še podeželski značaj, saj je bilo za mestno prebivalstvo značilno napol kmečko življenje. Večina meščanov se je ukvarjala s trgovino, obrtjo in kmetijstvom. Med obrtniki so prevladovali čevljarji, krojači, šivilje, mizarji, peki itd. Že v mladosti se je Karl odločil za pekovsko obrt. Zagotovo je bila odločitev pogojena z dobrim kapitalom, ki si ga je ustvaril že njegov oče ob rokavičarski obrti. Tako se je začel leta 1842 ukvarjati s pekovsko obrtjo zgolj ljubiteljsko. Leta kasneje, natančneje 1845 se je razvila v hiši svojega prezgodaj umrlega očeta majhna pekarna, kjer je delal neumorno dan in noč, prežet z mislijo, kako razširiti in dvigniti svojo obrt.
Tedaj je Grajski trg krasila starodavna pekarna Kaufmann, katere lastnik jo je želel prodati še skupaj z dvema hišama. Scherbaumu se je ponudila izjemna priložnost za uresničitev načrtov o razširitvi pekovske obrti. Tako je leta 1852 kupil hiši in razširil obrt, kar je omogočalo za industrijalca gospodarski napredek.
Gospodarska svoboda, uzakonjena z obrtnim redom iz leta 1859, je dajala večje možnosti za razmah industrije, saj za ustanavljanje tovarn ni bilo več potrebno prositi za privilegij deželno oblastvo. Postopek za pridobitev tovarniških obrti je bil enak postopku za pridobitev ostalih obrti, le tovarnar, ki je hotel posebno odličje, je moral zaprositi deželno oblastvo za podelitev naziva cesarsko kraljevo privilegirane tovarne in pravice do uporabe cesarskega orla v firmi in na žigu. V Mariboru so bila v tem času že dana tudi gospodarska izhodišča, kajti po eni strani leži mesto ob glavni železnici monarhije, na katero se v 50. in 60. letih 19. stoletja priključita železnici proti Koroški in proti Ogrski ter po drugi strani je v Mariboru konec 50-ih let že nekaj začetkov industrije pred letom 1848. Dejstvo je, da je prav to vplivalo na razmah industrije.
Leta 1854 je bila dozidana kadetnica (vojašnica kralja Petra I) v Magdalenskem predmestju. Ogromno poslopje je Karl prevzel za preskrbo vsega zavoda z živili. Tako je v neposredni bližini kupil majhno posestvo, iz katerega je nastal t.i. »Brandhof«. Otvoritev koroške železnice mu je leta 1864 ponujala nove možnosti v nadaljnjem razvoju pekovske obrti. Skupaj s svojim bratom Ferdinandom je prevzel konzumno dvorano z veliko restavracijo in prodajalno za delavce ob delavnicah Južne železnice na Studencih. Skupaj sta vodila posel, dokler ni nastalo iz omenjenega objekta živilsko skladišče. Zaradi ugodnih obetov za prodajo moke jo je sklenil podjetni Scherbaum proizvajati kar sam v parnem mlinu.
Rast mariborskega prebivalstva je zahtevala za industrijalca Scherbauma širitev obrti, kajti stari mlini ob Dravi niso zadostovali. Drugi vzrok pa je bila zagotovo industrializacija, ki je dopuščala Mariboru napredek. Leta 1872 je zrasel v mestu na dvoriščni strani hiš ob vzhodni stranici grajskega trga parni mlin, drugi v Mariboru po nekdanjem Krischnerjevem v Melju, ki je bil v začetku 50-ih let opuščen. Zato je Karl Scherbaum postavil nov mlin leta 1872 v Kopališki ulici - prvi parni mlin, ki se je do leta 1880 neprestano večal in razširjal. Marburger Zeitung je pred tem poročal o zaviranju gradnje omenjenega mlina. Mestni urad Maribora je namreč na seji občinskega sveta 28. marca 1872 razpravljal o gradnji le-tega in odklonil dovoljenje za gradnjo Karlovega parnega mlina in stanovanjske hiše na Grajskem trgu. Ker mariborski mlin ni zmogel proizvajanja potrebne količine ržene moke, je kupil v Framu stari mlin na vodo in ga spremenil s turbinami v umetni mlin. Leta 1878 je prevzel Karl Scherbaum za garnizije (vojaški odred) Maribor, Ptuj in Celje dobavo komisnega kruha.
Slika 1: Gradbeni načrt parnega mlina na Kopališki ulici 4 in 5 (današnja Svetozarevska ulica) 26. januarja 1872, vir: PAM, MOM/591
Seveda je bilo potrebno poskrbeti za naslednike Scherbaumove pekarne, česar se je Karl tudi dobro zavedal. Tako je spoznal sopotnico svojega življenje Francisco Kokoschinegg in se 28. julija 1846 z njo poročil.
V zakonu sta se jima rodila sinova Karl in August ter hčerke Francisca-Fanny, Anna Rosalia in Bertha-Teresia.
NADALJEVANJE DRUŽINSKE TRADICIJE – KARL ML. IN GUSTAV SCHERBAUM
Kot moška potomca – družabnika, sta sinova Karl jun . in Gustav pristopila k tvrdki in nadaljevala družinsko tradicijo. Leta 1877 je vstopil v očetovo podjetje starejši sin Karl in nato še leta 1880 mlajši sin Gustav. Podjetje se je ob vstopu obeh sinov poimenovalo Karl Scherbaum & Söhne, mariborski parni mlin. Družinsko podjetje je nato ustanovitelj -tovarnar Karl st. povsem prepustil v upravljanje sinovoma leta 1898.
V Pokrajinskem arhivu Maribor hranijo fond Zbirke priznanj, diplom in spričeval, med katerim zasledimo duplikat pomočniškega spričevala za pekovskega mojstra Gustava Scherbauma. S 15. januarjem 1867 je pričel šolanje za pekovskega mojstra pod mentorstvom očeta Karla in je nato 31. januarja 1870 uspešno opravil mojstrski izpit iz omenjene stroke.
Dunajski borzni polom maja 1873 ni bistveno vplival na razvoj Scherbaumovega mlinskega podjetja, kajti po tem kriznem letu niso več ustanavljali tovarn z veliko perspektivo. Ob obstoječih industrijskih podjetjih v Mariboru se je širilo prav Scherbaumovo podjetje, v katerem je lastnik 1878 preuredil prvotni parni mlin v skladišče ter postavil novega, večjega, ki ga je v naslednjih letih še širil in obnavljal. Število odjemalcev na Štajerskem, Koroškem in Tirolskem je neprestano naraščalo. Posledično je tovarna leta 1880 bila prisiljena dozidati poleg mlina v Kopališki ulici še nov, moderno urejeni mlin z dnevno kapaciteto 60 000 kilogramov. Mreža odjemalcev mlinskih produktov se je tako razširila še na Dunaj, Trst in Dalmacijo.
Tvrdka je bila vpisana 20. maja 1875 kot tvrdka posameznika v register Okrožnega sodišča v Celju kot »Marburger Dampfmühle des Carl Scherbaum sen.«. Leta 1877 je postala družba najprej Dampfmühle Carl Scherbaum & Sohn, nato Dampfmühle Carl Scherbaum & Söhne. Predmet je bil parni mlin, pekarna in nato še slaščičarski izdelki.
Vzporedno z mlinom je dobro uspevala tudi pekarna. Velike krušne dobave južni železnici so povzročile, da se je pekarna leta 1883 razširila in opremila kot prva v državi s popolnoma novimi pečmi, sistem Wieghorst iz Hamburga. Skladišča v mlinu niso zadostovala za moko in žita. Zato je kupila tvrdka leta 1889 na koncu Aleksandrove ulice ob tiru južne železnice zemljišče in sezidala skladišče za 300 vagonov žita in moke ter spojila progo z industrijskim tirom.
Nekaj let za tem se je povečala delazmožnost mariborskega mlina z nakupom pogorišča mlina »Tuš« v Bistrici pri Limbušu, kjer se je sezidal moderen mlin za rž in spojil z lastnim tirom z železnico. Razen parnega pogona je dobil mlin še električno napravo s turbinami ob Dravi.
Ko že omenjamo električno energijo, je nujno zapisati in opozoriti na električno luč, ki je na Slovenskem zasvetila prvikrat v Mariboru 4. aprila 1883, štiri leta po tem, ko je Edison s svojo žarnico na ognjeno nitko odprl človeštvu pot v novo dobo tehničnega in gospodarskega napredka. Da je električna luč zasvetila prvič ravno v Mariboru, je zasluga mariborskega podjetnika Karla Scherbauma st., ki je v svojem obratu vpeljal električno razsvetljavo s 36 žarnicami. Leta 1888 so si Mariborčani omislili v počastitev obiska prestolonaslednika cesarja Franca Jožefa (10. julij 1883) prvo slavnostno električno razsvetljavo na Slovenskem. Pri podjetju Ganz v Budimpešti so si izposodili svetilke za osvetljevanje Grajskega trga in bližnjih ulic. Napajali so jih ravno iz Scherbaumovega mlina. Karl st., ena vodilnih osebnosti mariborskega poslovnega sveta svojega časa, je s tem, ko je dal 1883 inštalirati električno razsvetljavo v svojem parnem mlinu in v prvo mariborsko podjetje, uvedel tisto energijo, ki je postala glavni dejavnik druge faze industrializacije v Mariboru, ki pa se je kljub tej zgodnji seznanitvi mariborskega gospodarstva z elektriko izvedla šele v času stare Jugoslavije. Med tem so začeli nastajati tudi projekti o izkoriščanju Drave v bližini Maribora za pridobivanje elektrike. Prvega znanega je zasnoval inženir Mayrgünther in prav z Karlom Scherbaumom ml. je zaprosil za koncesijo za postavitev elektrarne na Dravi pri Fali, ki bi v bodoče dajala električni tok tudi Mariboru. O tej veliki tehnični pridobitvi je poročal tudi mariborski nemški časnik Marburger Zeitung.
Slika 2: Članek iz Marburger Zeitung o električni razsvetljavi Scherbaumovega mlina, vir: MZ, št. 67, letnik XXII, 6. junij 1883, str. 3b.
»Pekovska umetnost« v Bistrici pri Limbušu, kot jo poimenujejo v rekursu mariborskega advokata Juliusa Feldbacherja, je bila zgolj dopolnilna dejavnost mariborskega pekovskega podjetja. Žaga v Bistrici pri Limbušu je bila stranski obrat in je bila postavljena in kupljena z namenom, da se poveča vodna energija. Do nakupa žita v Kranichsfeldu je prišlo zgolj zaradi tam pridobljene nepremičnine. Ni šlo za samostojno podjetje, ampak podružnico, kajti pekovsko podjetje je imelo sedež v Mariboru in je bilo tam centralizirano in so bili vsi Scherbaumovi okoliški obrati vodeni prav iz Maribora. Pekarna in trgovina s pekovskimi izdelki sta bili prav tako pod okriljem mariborskega obrata Carl Scherbaum & Söhne.
Tvrdka Scherbaum Karl&sinovi je na podlagi obrtnega lista z dne 9. julija 1885 pod številko 8316 izvrševala obrt parnega mlina s sedežem na Kopališki ulici 2 v Mariboru.
Karl Scherbaum st. je umrl 9. maja 1901. Po njegovi smrti sta nadaljevala družinsko tradicijo sinova. Zagotovo lahko trdimo, da je bil Karl Scherbaum najizrazitejša podjetniška osebnost Maribora v 19. stoletju, kajti njegovo delo je bilo zelo plodno. Someščani ga niso spoštovali le zaradi njegovega bogastva ampak tudi zaradi njegovega značaja. Uspeh njegovega življenja je avtor Rudolf Rakuša v svoji knjigi zapisal: »Uspeh njegovega življenja najlažje karakteriziramo z besedami Amerikanca Phelys-a, ki jih koncem spisa posebej polagamo na srce mladega čitatelja …[čuječnost in zmožnost najti priložnosti; takt in odločnost pograbiti jih; moč in vztrajnost jih do skrajnosti izrabiti – to so lastnosti, ki obvladajo uspeh.]…«
Med iskanjem podatkov o Karlovih sinovih med arhivskimi viri sem naletela na pomanjkanje le-teh. Bolj naklonjeni so bili časopisni viri oziroma Marburger Zeitung, v katerem sem zasledila kar nekaj člankov o Gustavu Scherbaumu. August - Franz, kot je bilo njegovo krstno ime, se je poročil z Jenny Jurowitsch . V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Gustav Karl in Fritz. .
Sin marljivega industrijalca Gustav Scherbaum je nadaljeval skupaj s svojim bratom Karlom očetovo podjetniško pot. Ni bil le podjeten industrijalec, ampak je svoj preostanek časa posvečal svetniškemu delu na takratni Mestni občini Maribor. Pri neumornem posvečanju firmi Karl Scherbaum & Söhne je bil tudi kmetovalec - agronom in te dolžnosti v javnosti ni nikoli zanemarjal. Deset let je bil komandant mariborskega prostovoljnega gasilskega društva. V času njegovega delovanja je društvo pripeljal na visoko raven, kar so mu izkazali s povišanjem v častnega komandanta. Tudi mariborski moški pevski zbor ga je za njegove zasluge imenoval v častnega člana. Enako čast mu je izkazal tudi Moški pevski zbor iz Mainza. Pevec in telovadec je lahko vedno računal na izzive javnih prireditev. Tudi v gledališkem in kazinskem društvu, alpskem društvu in pri šlarafiji je bil dejaven in priljubljen član. Kot blagajnik podružničnega društva rdečega križa je deloval dolga leta. Ustanovil je tudi svoje Kolesarsko društvo in ga vodil 25 let. Tudi strelsko društvo mu je priraslo k srcu, kajti kot veselemu lovcu mu je tudi v krogu lovskih prijateljev bil posvečen spomin. Gustav Scherbaum je med drugim postal leta 1881 član upravnega sveta Maribor. Bil je velik ljubitelj ptic, saj se je udeleževal različnih ptičjih razstav v neposredni okolici Maribora, Linzu, Dunaju od koder je odnašal priznanja in nagrade. Naj omenim naslednje razstave:
• udeležba na pokrajinski razstav živali na Ptuju 24. in 25. septembra 1886 ,
• udeležba na ptičji razstavi v Gradcu 13. aprila 1887, kjer si je tretje mesto delil z ostalimi sodelujočimi .
Usoda v podjetniški družini je bila precej kruta, saj sta kmalu po Karlovi smrti preminula oba sinova Karl in Gustav. Podjetje sta prevzela sinova Gustava, Gustav ml. in Fritz Scherbaum.
Po trgovski pogodbi iz dne 1. januarja 1910 je lastnik mariborskega parnega mlina Gustav Scherbaum st. vključil za družabnika omenjene firme oba sinova Gustava Scherbauma ml. in Fritza Scherbauma na podlagi 5. člena pogodbe iz leta 1898. Karlu Scherbaumu je prerana smrt 17. januarja 1910 preprečila delo v mlinarstvu. Po poročni pogodbi in oporoki je zapuščina pripadala vdovi Philomeni Scherbaum.
Pogodba, sklenjena med Gustavom Scherbaumom st. in sinovi Gustavom Scherbaumom ml. in Fritzem Scherbaumom, ki je bil med tem časom priprt v Trstu, je vsebovala naslednje točke:
1. Gustav Scherbaum sen. je kot lastnik firme Marburger Dampfmühle Karl Scherbaum und Söhne Marburg z 1.1.1910 imenoval za solastnika omenjene firme sinova Gustava jun. in Fritza.
2. Oba nova solastnika sta se obvezala, da bosta žrtvovala za korektno delo čas, znanje, marljivost;
3. Oba sta opravičena do uporabe tovarniškega emblema.
4. Osnovni kapital solastnikov je znašal 50000 kron na osebo; pri obeh se je odprl privatni račun.
5. Oba nova solastnika sta seznanjena z pogodbo iz leta 1898, sklenjeno med Karlom in Gustavom sen. Scherbaumom.
6. Vsak od družabnikov je upravičen vzeti 50000 kron za privatne potrebe v toku delovnega leta.
7. Posle in pogodbo, ki lahko v posameznih primerih presega 4000 kron, ni nobeden od novih družabnikov upravičen razen na privolitev Gustava sen. ali postavljenega prokurista. Eden izmed njiju je odgovoren za predpis osebno in z dosežki.
8. Original te pogodbe ostane last podjetja.
USODA SCHERBAUMOVEGA PODJETJA V 20. STOLETJU
Leta 1919 je poročal Marburger Zeitung spremembo imena firme Marburger Dampfmühle Karl Scherbaum & Söhne oziroma poleg omenjenega nemškega imena se je pojavilo tudi slovensko besedilo firme Mariborski parni mlin Karl Scherbaum & sinovi. Med ohranjenim arhivskim gradivom mariborskega pokrajinskega arhiva naletimo na listino, ki nam podrobno prikazuje prošnjo Gustava Scherbauma glede spremembe imena firme v slovenski jezik; »Podpisana tvrdka Karl Scherbaum & sinovi vljudno prosi, da se vpis sedeža in obratnega dovoljenja iz nemškega jezika spremeni v slovenski jezik, ki se naj glasi Mariborski paromlin Karl Scherbaum in sinovi.«
Na osnovi 4. člena in 96. člena zakona o obrteh z dne 5. novembra 1931 in ker je bilo zadoščeno zakonitim določilom, se je pooblaščalo Javno trgovsko družbo Gustav Scherbaum in Koren Franja, da je smela izvrševati rokodelsko obrt izdelovanja keksov po poslovodji Koren Franju. Obrt se je vršila pod imenom Scherbaum & Co. Pooblastilo je bilo vpisano v obrtnem registru pod zaporedno številko 1125.
Leta 1934 je bila v trgovskem registru vpisana tvrdka »Prvi mariborski paromlin Karl Scherbaum in sinovi«. Javna družabnika omenjene firme sta bila Gustav Scherbaum in dr. Fritz Scherbaum. Na predlog obeh bratov sta se v registru tvrdke izbrisal Anton Skube kot prokurist ter Fritz Scherbaum kot njen družabnik.
V trgovskem registru so se vpisale 17. junija 1938 naslednje spremembe pri Scherbaumovi firmi; zraven obratujoče tovarne se je obratni predmet razširil na »izdelovanje keksov in trgovino s slaščičarskimi izdelki in kanditi na drobno«.
Leta 1941 sta vodila firmo Gustav Scherbaum in Franjo Koren pod imenom Scherbaum & Co s sedežem na Grajskem trgu 7. Predmet so bili slaščičarski izdelki in kanditi. Med okupacijo 1. januarja 1942 se je družba spremenila iz javne v komanditno družbo, vpisano v nov register 19. oktobra 1942, osebno odgovoren družbenik je postal Hans Lettner, industrialec, Maribor, Gustav Scherbaum in Otto Blanke sta postala komanditista z udeležbo 50.000 RM. Odločba mestne zaplembene komisije 17. oktobra 1945, da so deleži družbenika Lettnerja in komanditistov prešli v državno last, 1. novembra 1946 je podjetje prešlo pod Mestna gospodarska podjetja ali Metrop.
Leta 1942 je prišlo do določenih sprememb v tvrdki Scherbaum & Co. In sicer družabnika firme Franca Korena so konec leta 1941 izločili iz firme. Namesto njega je postal nov družabnik, vpisan v register, Hans Georg Lettner, mariborski industrialec. Kot smo že omenili, se je družba spremenila iz javne v komanditno družbo s 1. januarjem 1942. Tako se je naziv firme glasil Scherbaum & Co. Kommanditgesellschaft s sedežem na Grajskem trgu 7.
S temeljem Odloka Vlade LRS Ministrstva za industrijo in rudarstvo je bil postavljen tvrdki Scherbaum & Co naziv parna pekarna Maribor. Po delegatu ministrstva industrije in rudarstva Franju Korenu se je predlagalo, da so se v trgovskem registru izbrisali družabniki Gustav Scherbaum, Oto Blanke in Hans Georg Lettner.
Okrajna zaplembna komisija v Mariboru je na osnovi 1. člena točke 1 in 2 Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last izdala proti nemškemu Reichu dekret - državljanu nemškega Reicha Scherbaum Gustava in Heleno, posestnika in trgovca, jugoslovanska državljana nemške narodnosti, bivajoča na Obmejni 64-Studenci in Kopališka ulica 18 in 20.
Na osnovi odločbe Mestne zaplembne komisije v Mariboru je prešla tvrdka Scherbaum & Co., parna pekarna pod delegata Koren Franja. Postavljeni delegat je moral takoj prevzeti posle in izvršiti popis vsega inventarja.
Pravnomočno zaplenjeno podjetje javne trgovske družbe Gustav Scherbaum in Koren Franjo pod imenom »Scherbaum & Co, ki je izvrševal osnovi obrtnega pooblastila z dne 7. aprila 1938, št. 4961/584-1938, trgovinsko obrt oz. trgovino s slaščičarskimi izdelki in kanditi na drobno s sedežem na Grajskem trgu 7 v Mariboru, je prešlo s 1.11.1946 v sklop Mestnih gospodarskih podjetij »Metrop«. Glede na omenjeno situacijo so prešle v državno last tudi pomožne prodajalne podjetja, in sicer na Meljski cesti 26, Partizanski cesti 24, Glavnem trgu 5, Orožnovi ulici 8, Turnerjevi ulici 41 ter Dvorakovi ulici 4.
Mlinska industrija je bila tretja glavna komponenta industrijskega Maribora, ki je že imela zasnovano dobro podlago. Ob nastanku Jugoslavije so bili v Mariboru trije veliki parni mlini. Med njimi je bil Scherbaumov na prostoru med današnjo Svetozarevsko ulico - glavni mlinski objekt je bil v bivši stavbi Mariborske tiskarne na Grajskem trgu. V novi državi so slovensko mlinsko industrijo odrezale meje od prejšnjih tržišč, dobila je hudo konkurenco v vojvodinskih mlinih, ki so delali v ugodnejših pogojih. Spremenjene geografske razmere po prevratu leta 1918 so odvzele pekarni inozemske odjemalce. Vendar to ni predstavljalo prevelike ovire za mariborskega »mlinarja« , saj je živel v vnukih duh Karla Scherbauma st. V Mariboru je zaradi omenjenih težav leta 1929 opustil obratovanje Scherbaumov parni mlin. Poslopje je kupila mariborska tiskarna, ki se je po adaptaciji leta 1937 preselila vanj iz Jurčičeve ulice. Podjetje Scherbaum je v preostanku tega svojega prvega kompleksa moderniziralo svojo pekarno na Grajskem trgu (kjer je danes tam velika prodajalna kruha Miklavških pekarn), ji pridružilo slaščičarno ter zaposlovalo 40 delavcev.
Slika 3: Duplikat pomočniškega spričevala za pekovskega mojstra Gustava Scherbauma, vir: PAM, Zbirka priznanj 1/1.
GRADNJA SCHERBAUMOVE PALAČE IN VILE
Razširjanje mlinskega kompleksa ni bila edina dejavnost industrijalca. Izkoristil je vsako priložnost za povečanje zemljiške in hišne posesti. Tako je kupil posestvo Rogeis in Sveti Miklavž. Leta 1893 je sledil nakup pekarne Hausner v Koroškem predmestju, leta 1886 pekarne Kurnik na Grajskem trgu, leta 1896 je na sodniški dražbi kupil vinograde v Framu, kjer so zrasle vzorne gorice. Z zadostnim zaslužkom, ki jim ga je dajalo pekovstvo, so si pridobili veliko zemljišč v Mariboru in okolici. Naj omenim le najpomembnejše. In sicer nakup hiše Pachner leta 1872 na vogalu Grajskega trga. To stavbo so podrli in na njenem mestu sezidali znameniti Scherbaumov dvorec, ki krasi Maribor še danes. V steno te stavbe vzidana slika prejšnje hiše je prikazovala razliko med takratno ozko pasažo pri gradu in pogled iz Slovenske ulice proti »Scherbaumovemu dvorcu« in frančiščanski cerkvi. Takšna arhitektura je brez dvoma dajala Mariboru velemestno podobo.
Najkvalitetnejša stavba z baročnim in rokokojskim okrasjem je prav ta palača, ki so jo postavili okrog leta 1910 na Trgu svobode – Sophienplatz. Načrte je izdelal Gradčan Hans Pruckner, gradbena dela pa je vodil Kiffmann. Scherbaumov dvor je oblikovan kot podolgovato pravokotniško gradbeno telo, ki se mu na spodnjem vogalu priključuje trikotno krilo, njun stik pa je na strehi podkrepljen s kupolo. Zgradba je trinadstropna; na vogalih glavnega pročelja izstopata iz stene dva pomola, obsegajoča dve nadstropji. Nad strešnim vencem so razvrščena posamezna strešna čela, ki so akcenti vertikalnih linij. Poleg rustike nastopa na stenah pilastrska členitev, okenski okviri so v vsakem nadstropju drugačni, sicer pa so stene obdane s številnimi drobnimi okraski, ki jih je Pruckner mojstrsko izrisal po njihovih površinah. Večina tega ornamenta je novorokokojska, splošno počutje pa je novobaročno.
V notranjosti stavbe je razkošno opremljen vestibul, ki združuje vhodno vežo s stopniščem. Stene tega prostora so okrašene in prepredene s štukaturami, ki delujejo zelo slikovito. Zagotovo lahko trdimo, da so si bogati Scherbaumi nenaključno postavili palačo poleg mestnega gradu, in s tem hoteli pokazati vplivnost in bogastvo. Vendar pa je palača v primerjavi z masivno podobo gradu zgolj pisana kulisa brez posebno izrazitega stavbenega telesa.
Slika 4: Razglednica Grajskega trga z Scherbaumovim dvorcem, odposlana leta 1927. Vir: PAM, Fototeka, inv. št. 12059.
To pa ni edini dvorec, ki so ga sezidali Scherbaumi v Mariboru. Na današnji Ulici heroja Tomšiča 5 , kjer domuje Muzej narodne osvoboditve Maribor, so med leti 1894 in 1895 postavili t.i. Scherbaumovo vilo, stanovanjsko hišo Gustava Scherbauma Na dovoljenje takratne Mestne občine Maribor in komisijskega odbora je Gustav pričel leta 1894 z gradnjo vile na parcelnih številkah 109 in 88 na takratni Ferdinandovi cesti. V dopisu Gustava Scherbauma mestnemu svetu Maribor je natančno opredeljena parcelna številka družinske stanovanjske hiše po priloženih načrtih, ki jih je izdelal mestni gradbeni mojster Franz Dewuschek. Tako je prosil mestni svet, da odredi gradbeno komisijo za ogled terena in izdajo potrebnega dovoljenja. Lokalna komisija je na željo g. Scherbauma opravila komisijski ogled 15. junija 1894, ki so se ga udeležili naslednji člani: uradnik A. Waidacher, glavni mestni svetnik Johann Grubitsch, občinska svetnika Josef Nödl in Anton Götz, mestni zdavnik dr. Arthur Mally, okrajni predstojnik Franz Lernhard, Josef Kokoschinegg kot predstojnik občinske oprave, mestni inženir Ludwig Brauner, Christof Hutter, Karl in Gustav Scherbaum, gradbeni mojster Franz Derwutschek ter gospa Anamaria Amalia Lendl. Iz komisijskega zapisnika lahko razberemo podrobnosti glede poteka gradnje. Tako je zdravnik Mally poudaril, da je predloženi načrt z vidika zdravstveno-sanitarnih predpisov povsem v redu, vendar je bilo potrebno dodati naslednje: V primeru, da bodo za stranišča naredili sode, iz katerih bodo odvažali gnojnico, se dovoli uporaba že obstoječega studenca. Če pa se izvajalec odloči za smetiščno jamo, pa je bilo potrebno studenec zasuti in izkopati novega po predpisih in dovolj oddaljenega od smetiščne jame. Seveda je bilo potrebno le-to zgraditi po mestnih predpisih. Deževnico z južne strani hiše je bilo potrebno speljati po betonskem kanalu na Ferdinandovo cesto. V slučaju, da mestni kanal ni bil v tej ulici speljan tako daleč, ga je bilo potrebno podaljšati. Po mnenju mestnega inženirja Braunerja je bil predloženi projekt izdelan zelo estetsko. Menil je, če bo izdelan po zahtevah in načrtu in tehnični izvedbi gradbenega vidika, nima pripomb. Glede strehe in njenih meril pa naj ob izdelavi še enkrat predloži lastnik načrt v potrditev. Kletna okna so s svojimi svetlobnimi okni na višini 1, 95 m iz terena in zaradi tega se po Braunerejevem mnenju lahko prostori uporabljajo za stanovanja in služničad. Obžalovanja vredno pa je bilo to, da vila, ki so jo že začeli graditi, ni skladna – podobna ostalim. Predpisana širina vrta spredaj je v projektu povsem upoštevana. Ograditev proti cesti je bila potrebna po vsej dolžini cestne strani. Ob izgradnji se je opustilo teraso in s tem bi hiša po mnenju inženirja izgubila na svojem arhitekturnem karakterju, na stanovanju. Želeno je bilo, da se izvede plan, kakor je predložen v celoti. Zastopniki mestne občine niso imeli pripomb, prav tako ne lastniki. Gradbeni investitor g. Scherbaum se je zavezal, da bo zgradil hišo na omenjeni parceli.
Slika 5: Gradbeni načrt Scherbaumove vile na Ferdinandovi cesti iz leta 1894 - parter, vir: PAM.
Mestni svet Maribor je kot politični in gradbeni organ obravnaval prošnjo z dne 10. junija 1894 in izdal dovoljenje za gradnjo družinske stanovanjske hiše po predloženih načrtih na parceli št. 169 k.o. meščanske majerije. Vodenje gradnje je lahko realiziral le pooblaščeni gradbenik oziroma tesar. Soglasno mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 20. junija 1894 za gradnjo stanovanjske hiše oziroma vile in gospodarskega poslopja na parceli – ovinku Ferdinandove ulice in Meščanske ulice. Scherbaum se ni držal načrta, ki ga je predložil in je ob gradnji marsikaj spremenil. To lahko sklepamo iz komisijskega zapisnika iz 26. julija 1896. Tako so bili na komisijskem ogledu leta 1896 prisotni okrajni glavar Nagy – takratni Mariborski župan, svetnik dr. Gustav Ritter von Britto, opkrajni predstojnik Christoph Hutter, mestni zdravnik dr. Mally, sosedje dr. Johan Sernec, Amalia Baronica Testa, Carl in Gustav Scherbaum ter gradbena mojstra Schmid in Fridriger. Mestni gradbenik je ugotovil ob gradnji določene spremembe, ki jih je naredil Scherbaum in niso bile v skladu s predpisi in z načrtom. Šlo je predvsem zato, da je morala biti hiša dvonadstropna kakor vse ostale, da zadrži ulični gabarit in lepo podobo. Saj je bilo na strani proti Meščanski cesti zgrajeno le pol nadstropja, kot rebrasta gradnja, in ni odgovarjala predpisu in predloženemu načrtu. Zato je bilo potrebno vsaj še za nadstropje dvigniti hišo, da bo obdržala cestno linijo. Obravnavali so tudi videz fasade in raznih drugih zadev. Med drugim so morali stanovanje za hišnika zapreti z varnostnim požarnim zidom. Okna so bila visoka dva nadstropja in bi morala biti v višini Bandlove hiše v Meščanski ulici 37. Fasado je bilo potrebno ometati, saj bi tako stanovanjski prostori bili manj izpostavljeni razlikam nihanj zunanje temperature. Strešna kritina bi morala biti iz negorljivega materiala. Mestni svetnik se je pridružil mnenju gradbenika. Scherbaum je zahteval zapisnik, ni pa komentiral zadev.
Gradbena dela razkošne Scherbaumove vile je vodil Černiček, ki pa ni avtor gradbenih načrtov, glede na mišljenje nekaterih piscev.
Slika 6: O novogradnji Scherbaumove vile na Ferdinandovi cesti je poročala tudi Marburgerca. Vir: Neubau, MZ, št. 51, letnik XXXIII, 28. junij 1894, str. 5.
Vila je izvedena v dokaj čistem novorenesančnem slogu, zato na njenih pročeljih ni opaziti pretiranega okrasja, ki so ga imele sočasne stanovanjske hiše. Na pritličnem delu stene se poigrava rustika, ki se v gornjem nadstropju pojavlja v nežnejšem reliefu. Arhitekt je pri členjenju sten uporabil pilastre in polstebre z ornamentiranimi kapiteli. Okna so večinoma sklenjena polkrožno, obdana pa so z edikulami. Na severnem pročelju se od tal do strešnega venca razprostira pomol, na vzhodnem, ki deluje še posebej reprezentativno, pa je s stebri podprt renesančni balkon. Zahodno pročelje z vhodom v hišo je nekoliko mirnejše, saj tudi predstavlja zadnjo stran. Med seboj izredno urbana pročelja ustvarjajo uglašen in enoten videz; to je tudi ena izmed glavnih značilnosti te vile. Posamezni elementi zgradbe se organsko vežejo v celoto, ki je prej umirjena in veličastna kot pa razgibana in pretirano okrašena.
VIRI IN LITERATURA
- ARHIVSKO GRADIVO
Škofijski arhiv Maribor, fond Rojstnih knjig; Maribor - stolnica/Sv. Janez Krstnik.
Škofijski arhiv Maribor, fond Poročnih knjig; Maribor - stolnica/Sv. Janez Krstnik.
Škofijski arhiv Maribor, fond Mrliških knjig; Maribor - stolnica/Sv. Janez Krstnik.
Pokrajinski arhiv Maribor, fond Okrožnega sodišča Maribor.
Pokrajinski arhiv Maribor, fond Mestne občine Maribor.
Pokrajinski arhiv Maribor, fond Zbirke priznanj, diplom in spričeval.
- ČASOPISNO GRADIVO
Marburger Zeitung, od leta 1872 - 1942.
- LITERATURA
Maribor skozi stoletja. Razprave I. Maribor: Založba obzorja, 1991.
Ogrizek, Emica. Sodni register Okrožnega sodišča Maribor 1898-1940. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2006.
Radovanovič, Sašo. Mariborske ulice. Maribor: Kapital, 2005.
Rakuša, Rudolf. Spominska knjiga Gremijalne trgovske nadaljevalne šole. Maribor, 1926.
Premrov, Iztok. Arhitektura 19. stoletja v Mariboru; v: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 10. 2. zvezek. Maribor: Založba Obzorja, 1974.
Avtor:
Nika Grabeljšek
Maribor, 2008
|
