V začetku 20. stoletja je bila v Sloveniji pretežno glavna gospodarska panoga še vedno kmetijstvo, vse bolj pa se je razvijalo tudi obrtništvo in industrija.
Za industrijski razcvet Maribora in severovzhodne Slovenije je bila razen ugodne geografske lege in ugodnih razmer v prometu zaslužna tudi elektrifikacija.

Električna luč je namreč na naših tleh najprej zasvetila prav v Mariboru, 4. aprila 1883, torej le štiri leta potem, ko je Edison izumil žarnico na ognjeno nitko, kar je bila zasluga mariborskega podjetnika Karla Scherbauma, ki je v svojem parnem mlinu vpeljal električno razsvetljavo s 36 žarnicami. Karl Scherbaum st., ena od vodilnih osebnosti mariborskega gospodarstva v 19. stoletju, je z uporabo električne energije začel drugo fazo industrializacije v Mariboru, ki pa se je kljub zgodnjim začetkom elektrifikacije v mariborskem gospodarstvu dokončno izvedla šele v stari Jugoslaviji. Takrat so začeli nastajati tudi projekti za izkoriščanje Drave za pridobivanje elektrike.



Elektrarno na Fali so zgradili med prvo svetovno vojno oziroma med leti 1913 in 1918 s pomočjo vojnih ujetnikov in s švicarskim in avstrijskim kapitalom. Po zlomu stare Jugoslavije je okupator zaplenil celotno premoženje Elektrarne Fala, d. d. Po osvoboditvi je bila Fala nacionalizirana. Z gradnjo novih HE na Dravi je podjetje izgubilo monopolni položaj, najstarejša hidroelektrarna na Dravi pa je bila neprecenljive vrednosti za gospodarstvo SV Slovenije.
Mariborsko gospodarstvo je povsem zastalo med prvo svetovno vojno. V mestu namreč ni bilo industrije, izjema so bile železniške delavnice, ki bi se lahko vključile v avstro-ogrski vojno-gospodarski sistem.

V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je imel Maribor na novem tržišču ugoden položaj. Na razvoj mariborskega gospodarstva v 20. stoletju je bistveno vplival novi industrializacijski val, ki se je nadaljeval v prvo polovico tridesetih let 20. stoletja in dal Mariboru značaj industrijskega kraja. To je pripeljalo v mesto ob Dravi tuje podjetnike, ki so sem prenesli tudi del svoje proizvodnje. Nova industrijska panoga v Mariboru je postala tekstilna industrija.

Med obema vojnama je bilo v meljskem bazenu zgrajenih pet tekstilnih tovarn: MA-VA, Josip Hutter in drug, Jugotekstil, Jugosvila in Roteks. Po letu 1945 so se združile v največjo tekstilno tovarno – MTT.
Trideseta leta 20. stoletja so prinesla svetovno gospodarsko krizo, ki se je v slovenskem prostoru odražala predvsem v prestrukturiranju gospodarstva in posodobitvi ter racionalizaciji proizvodnje, sicer pa je tekstilno industrijo v Mariboru le obšla. Kljub temu se je v času krize zmanjšalo število obrtnih delavnic, še bolj je upadlo število zaposlenih pomočnikov, posledično se je zmanjševal tudi dohodek iz obrtništva. Vse to je sprožilo delavske stavke, ki so se jih organizirano udeležili tudi mariborski tekstilni delavci.

Po vdoru okupatorja leta 1941 so nacisti industrijsko proizvodnjo v Mariboru, zlasti kovinsko industrijo, preusmerili v delovanje za potrebe svojega vojnega gospodarstva. V njihovem gospodarskem sistemu so posebno mesto zavzemali industrijski obrati, ki so neposredno proizvajali za oboroževanje nacistične vojske. Preusmeritev proizvodnje za vojne potrebe so zlasti v prvem obdobju spremljale precejšnje težave. Gospodarski položaj je bil že pred vojno nestabilen, vojni dogodki pa so ga le še poslabšali. Spremembe so najbolj občutili v tekstilni industriji, kjer se je proizvodnja precej zmanjšala.
Vsa industrijska podjetja v Mariboru so bila vključena v enotni proizvodni načrt nacističnega gospodarstva. Vsak obrat je dobil posebne proizvodne naloge, ki so v glavnem ustrezale njihovim tehničnim zmožnostim. V nekatera podjetja so prišli strokovnjaki iz rajha, v podjetjih pa so začeli tudi z načrtnim poklicnim izobraževanjem.

Že leta 1941 so se nemške okupacijske oblasti lotile izgradnje energetskih objektov, med drugim so pripravili tudi pogodbo za izgradnjo hidroelektrarne Mariborski otok.
Aprila 1941 so pričeli tudi s pripravami na izgradnjo Tovarne letalskih motorjev na Teznem. Nemci namreč niso imeli dovolj razpoložljivih letalskih sil za predvideno vojno s Sovjetsko zvezo. Pri izbiri lokacije za izgradnjo tovarne so Nemci računali predvsem na to, da je v Mariboru dovolj razpoložljive delovne sile, poceni električna energija (iz Fale) in dobra prometna povezava. Pri gradnji, ki so jo vodili strokovnjaki iz nemškega rajha, so nacisti uporabili delavce iz Maribora in okolice, angleške in francoske vojne ujetnike ter prisilne delavce iz Ukrajine.

Ob koncu druge svetovne vojne so bili mariborski industrijski obrati v veliki nevarnosti, saj je Hitler marca 1945 izdal povelje o uničenju vseh gospodarskih obratov in prometnih naprav, preden bi ti prišli v roke sovražniku. V Mariboru to povelje k sreči ni bilo nikoli uresničeno, je pa bilo veliko obratov in prometnic močno poškodovano med zavezniškimi bombnimi napadi.
Letalski napadi so bili usmerjeni na pomembne strateške točke mesta – na železniško postajo, križišča, mestni četrti Studenci, kjer so bile Železniške delavnice, in Tezno, kjer je bila Tovarna letalskih motorjev, ter na meljsko industrijsko središče.
Konec vojne, maja 1945, so Mariborčani pričakali v skoraj povsem porušenem mestu. Odstranjevanje posledic bombardiranj je v mestu trajalo vse do leta 1950. Pri odstranjevanju ruševin, zgolj za normalizacijo življenja, so v Mariboru opravili približno 250 tisoč ur prostovoljnega dela. K temu je treba prišteti še številne ure, ki so jih delavci v teh letih prostovoljno opravili pri obnovi tovarniških objektov in strojev.

Tudi v prvih letih po osvoboditvi je bil Maribor najmočnejše industrijsko središče Slovenije in Jugoslavije. Kljub pomanjkanju delavcev in potrebni obnovi porušenega, so že v začetku leta 1946 dosegli obseg predvojne proizvodnje.
Osvoboditev in nova, socialistična družbena ureditev sta pomenili za življenje Maribora veliko prelomnico. Vodstvo nove Jugoslavije je ob prevzemu oblasti leta 1945 spoznalo, da bi takojšnja nacionalizacija povzročila več škode kot koristi. Zato se je odločilo za postopno krepitev državnega gospodarskega sektorja. Leta 1947 so sprejeli petletni plan razvoja gospodarstva, ker je obnova že toliko napredovala in so že nacionalizirali proizvodna sredstva, ki so predstavljala večino zmogljivosti v industriji, trgovini ter obrti. Osnovna naloga nove socialistične države je bila izkopati se iz zaostalosti in ekonomske odvisnosti od tujega kapitala. Ekonomska osnova se je v letih obnove in petletnega plana precej povečala, med ljudmi pa se je okrepila posebna 'socialistična' delovna zavest. Oboje je rezultat leta 1950 sprejetega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih. Prvič v zgodovini je delovni kolektiv odločal o gospodarjenju.
Zgodovina je pokazala, da je plansko gospodarstvo in enopartijska država ekonomsko neučinkovita. Gospodarstvo ne prenese privilegiranih elit. V tej splošni klimi je tudi mariborsko gospodarstvo občasno prehajalo iz krize v krizo, še posebej, ker se je tudi evropska trgovina počasi preusmerjala na azijsko ceneno delovno silo.

Stoletje se je za industrijski Maribor končalo žalostno predvsem po razpadu nekdanje Jugoslavije in s tem povezani izgubi velikega dela tržišča. Delavci so začeli izgubljati službe, medtem ko so podjetja druga za drugim drvela v stečaje.
Tako kot je bil Maribor ob začetkih industrijskega razvoja med prvimi v takratni Jugoslaviji, je bil žal med prvimi tudi ob zaključku obdobja razvoja gospodarstva. Tako je bil, na primer, mariborski Lilet (leta 1989) prvo družbeno podjetje v Jugoslaviji, kjer se je zgodil stečaj.
Kasneje se tudi ostala podjetja, kot Tovarna avtomobilov in motorjev, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mariborska tekstilna tovarna, Elektrokovina in Marles, niso uspela ter znala pravočasno prilagoditi nenadnim družbenim spremembam in so bodisi propadla v celoti, bodisi so z velikimi težavami obdržala vsaj del svoje proizvodnje ter del zaposlenih.

Na razstavi poskušamo obiskovalce popeljati skozi vse faze razvoja, razcveta in propada številnih gigantov mariborske industrije. V zgodbo popeljemo obiskovalce skozi trgovino z mešanim blagom, kakršna je bila v večini stoletja o katerem pripovedujemo osnovna preskrbovalna celica večine slovenskega prebivalstva. Vemo namreč, da je brez trgovine razvoj industrije nemogoč. Na police naše trgovine »Pri Zlatku« smo postavili proizvode mariborske industrije, ki so sodili v takšne trgovine. Ker pa vemo, da nobena industrija in nobeno okolje ne more proizvesti vsega, kar potrošniki potrebujejo, smo mariborskim proizvodom dodali tudi nekaj značilnih izdelkov, ki so bili izdelani v drugih proizvodnih obratih po Sloveniji in Jugoslaviji. Ker so naše prostorske možnosti omejene, nismo poskušali postaviti trgovine v ožje točno določeno obdobje, ampak smo vanjo postavili predmete, ki smo jih v takšni trgovini lahko našli v različnih obdobjih 20. stoletja.
V trgovino smo simbolično postavili tudi mizo – vitrino z različnimi plačilnimi sredstvi, ki so temelj trgovine in trgovanja. Ogledate si lahko nekaj primerkov denarja in bonov, ki so jih kot plačilno sredstvo uporabljali v 20. stoletju. Kot zanimivost in posebnost smo dodali npr. tudi bencinske bone, ki sicer niso bili plačilno sredstvo, so pa bili za pridobitev goriva v osemdesetih letih 20. stoletja še kako pomembni.

K vsaki trgovini seveda sodijo tudi reklame. Te, ki vam jih predstavljamo na oglasni tabli, so bile objavljene v časopisih skozi stoletje. Tudi z njihovo pomočjo vidimo, kako se je razvijala industrija.
V osrednji sobi najdemo razen 36 replik Edisonovih žarnic, ki razsvetljujejo prostor, še nekaj pripomočkov – orodja, ki se je uporabljalo v mariborskih obratih, makete strojev in izdelkov, posebej pa moramo opozoriti na hladilnik Tobi in centrifugo Himo, ki so jo izdelali v šestdesetih letih 20. stoletja v mariborski Hidromontaži.
Zanimiv je tudi prikaz narodnega dohodka in zaposlenosti na karti Jugoslavije. Nazorno lahko vidimo, da je razvoj Slovenije potekal povsem drugače, kot razvoj ostalih Jugoslovanskih republik.

Trije zidovi prostora so opremljeni z velikimi platni, ki prikazujejo tri etape razvoja mariborske industrije. V prvem delu najdemo pred velikim platnom še manjša s fotografijami, ki prikazujejo razvoj industrije do začetka druge svetovne vojne. Na drugi steni najdemo fotografije in podatke iz obdobja med leti 1941 – 1945 in v tretjem delu (najobsežnejšem) fotografije in podatke o velikih zmagah delovnega ljudstva.
Razstavo zaključimo s podatki o propadanju mariborske industrije in z upanjem, da jo bomo v prihodnosti znali ponovno dvigniti iz ruševin in pepela, kot nam je to uspelo po drugi svetovni vojni. Razstava, ki smo jo od ideje do uresničitve pripravljali dve leti, še ni končana, saj se iz dneva v dan spreminja tudi gospodarska slika v Mariboru. V času pripravljanja razstave so podjetja še zapirala svoja vrata, v zaključni fazi pa je tudi stečaj podjetja TAM. Naša stalna razstava se bo spreminjala in vas vedno znova vabila v Muzej narodne osvoboditve Maribor.


ms

ms

Prevzeli smo muzej

Showcases

Background Image

Header Color

:

Content Color

: