Leta 2011 je minilo 110 let od rojstva in 20 let od smrti mojega očeta Borisa Kristana. To leto je minilo tudi 30 let odkar je postal častni član Slovenskega zdravniškega društva. V tem letu sem se še pogosteje spominjala nanj.

Rojen je bil 12.3.1901 kot četrti otrok okrožnega zdravnika v Ormožu Oroslava Kristana in Klotilde rojene Uršič. Osnovno šolo je obiskoval v Hardeku blizu Ormoža, kamor so otroke pošiljali  zavedni Slovenci, medtem ko je bila v bližini njihovega doma v središču Ormoža nemška šola. Učitelj v slovenski šoli je radovednega dečka sprejel v šolo, ko je dopolnil pet  let. Z njim pa je hotela takrat v šolo tudi njegova sestrica Vera, vendar je bila premlada. Komaj je čakala, da je prišel bratec Boris iz šole in ji pokazal, kaj so tisti dan v šoli izvedeli novega. Poleti so se otroci kopali v Dravi. Večkrat so se peljali na obisk k stricu, ki je bil gradbeni inženir in je nadzoroval gradnjo železniške proge na Dolenjskem. Obiskovali so tudi sorodnike v Slovenj Gradcu in družino Vošnjak v okolici Slovenske Bistrice. Boris je bil zelo žalosten, ko je leta 1906 umrla sestrica Vera, ki je bila stara komaj štiri leta, za boleznijo meningitis, ki je takrat ni bilo mogoče pozdraviti. Smrt leto dni mlajše sestre Vere, na katero je bil posebno navezan, in smrt očeta leta 1912 je 11-letnega Borisa zelo prizadela. Odločil se je, da bo tudi on postal zdravnik in pomagal bolnim.

V spomin na svojega očeta Oroslava  je zapustil stekleni obtežilnik za papir, ki so ga izdelali v eni izmed pohorskih glažut ob koncu 19. stoletja. V spomin na sestrico Vero pa mi je zapustil medaljon s fotografijo Borisa in Vere, ki je nastala leta 1904, ko je bil Boris star tri leta, njegova sestrica pa dve leti.

Mama se je po smrti moža Oroslava z otroki preselila v Maribor, kjer se je preživljala tako, da je nudila hrano in prenočišče v malem stanovanju dijakom, Boris pa je opravljal inštrukcije. Obiskoval je Kraljevo državno gimnazijo v Mariboru (Klasična gimnazija) in leta 1920 opravil maturo. S sošolci se je dobro razumel. Tudi po maturi je spremljal njihove življenjske poti in bil z njimi v stiku do konca življenja. Med njegovimi sošolci so bili inženir Jože Hermanko, zdravniki Bogomil Peče, Ciril Porekar in Franjo Radšel, profesorji Josip Karba, Anton Slodnjak in Vladimir Kralj ter bogoslovec Vekoslav Ostrc. Na pobudo profesorja naravoslovja dr. Leopolda Poljanca je pomagal urejati Ljudsko knjižnico v Narodnem domu. Po maturi se je vpisal na novo ustanovljeno Medicinsko fakulteto v Ljubljani, kjer je z odliko opravil prvi rigoroz. Ker je bilo mogoče takrat v Ljubljani študirati medicino samo prvi dve leti, se je moral tako  kot drugi slovenski študenti odločiti za nadaljevanje študija na eni od  evropskih univerz, ki so priznavale študij v Ljubljani. Odločil se je za Dunaj in Gradec.

O svojem študiju je velikokrat pripovedoval. V svojih spominih na izpite pa je zapisal: » 30. septembra 1922 sem imel na en dan dva izpita, predpoldan iz anatomije pri prof. dr. Janezu Plečniku in prof. dr. Alfredu Šerku, popoldne pa še iz histologije pri prof. dr. Plečniku in oba opravil z odličnim uspehom. Tako sem lahko zapustil Ljubljano, kjer sem za celotni predklinični del potreboval dve leti, že naslednji dan po obeh izpitih in se odpeljal v Gradec. Izpit iz Farmakologije sem 2.7.1925   opravil v Gradcu  pri Nobelovem nagrajencu za  medicino prof. dr. Löwiju, ki je moral  pozneje kot Žid zapustiti Avstrijo in je umrl v ZDA. Od vseh profesorjev je imel edino on navado izpraševati sede s skupino do deset kandidatov pri okrogli mizi. Najprej je postavil najtežje vprašanje, potem pa je krožilo drugo lažje vprašanje. Na oba sem precizno odgovoril. Nato mi je dal še eno vprašanje iz toksikologije in me odslovil kot prvega iz te skupine z oceno ausgezeichnet – odlično.« Ker se je Boris zavedal, kako težko mama preživlja  družino, si je zadal  za cilj, da bo študij  medicine končal do svojega 25. rojstnega dne 12.3.1926. To mu je tudi uspelo opraviti z odličnimi ocenami na Univerzi v Gradcu, kjer je bil 13.3.1926  promoviran za doktorja vsega zdravstva. Obvezno služenje vojaškega roka je opravil na kirurškem oddelku Dravske divizijske bolnice v  Ljubljani, kjer je vojaški rok hkrati z njim služil tudi zdravnik in dramatik dr. Slavko Grum. Pripravniški staž je opravil v Bolnici v Mariboru. Nato se je odločil za službo  mornariškega zdravnika in poročnika v saniteti Jugoslovanske vojne mornarice v Boki Kotorski. Ko pa so mu zavrnili obljubljeno specializacijo iz otorinolaringologije, se je odločil  za specializacijo zobnih in ustnih bolezni na Univerzi na Dunaju, saj je bilo to področje tako kot otorinolaringologija povezano z boleznimi v predelu glave, ki so ga že med študijem splošne medicine najbolj zanimale. Specializacijo je končal leta 1928.

V Mariboru si je ustvaril družino, pri njem pa je do svoje smrti leta 1936 živela tudi njegova mama Klotilda, za katero je skrbel tako, kakor je obljubil svojemu umirajočemu očetu Oroslavu. V Mariboru se je najprej zaposlil v ordinaciji dr. Franca Stamola, ki je zdravil paciente, ki jih je napotila Železniška bolniška blagajna. Ta je po nekaj letih zaradi naraščanja števila pacientov zahtevala, da si Boris Kristan uredi zasebno ordinacijo, kar je tudi uresničil.  Po koncu druge svetovne vojne je po nalogu referenta za zobozdravstvo Mariborskega vojnega področja  maja 1945  uredil javno zobno ambulanto  v II. nadstropju Velike Kavarne na Glavnem trgu v prostorih pobeglega nemškega zobozdravnika. Nato  se je posvetil organizaciji zobozdravstvene službe. Leta 1950 je uredil prvo zobozdravstveno ordinacijo za otroke in mladino v Mariboru in pri tem sodeloval z dr. Evo Lovše, ki je takrat organizirala splošno zdravstveno službo za otroke in mladino v Mariboru v okviru Šolske poliklinike. Na osnovi novih spoznanj v zobozdravstvu v skandinavskih državah in strokovnega izpopolnjevanja pri prof. dr. Jožetu Rantu je leta 1960 pričel z ortodontskim zdravljenjem v Mariboru. Nato se je posvetil organizaciji otroške in mladinske zobozdravstvene službe v Zdravstvenem domu, vodil komisijo za fluorizacijo ter predaval na šolah zobozdravstveno preventivo. Z otroki in mladino je rad delal, pacienti so to čutili in radi prihajali k njemu.

24.4.1981 mu je Slovensko zdravniško društvo podelilo naziv častnega člana z utemeljitvijo: »Častni član je postal zaradi izrednih zaslug za razvoj naše stomatologije. Uvrščamo ga med pionirje slovenskega mladinskega zobozdravstva. Vse njegovo delo razodeva dobrega zdravnika in dobrega človeka.« Takrat je postala častna članica Slovenskega zdravniškega društva tudi dr. Eva Lovše z utemeljitvijo: ¨Dr. Eva Lovše je sprejela častno članstvo zaradi izrednih uspehov, ki jih je dosegla pri postavljanju temeljev naše šolske medicine in zaradi ljubezni in človeške dobrote, ki jo je darovala v tako veliki meri svojim bolnikom.« Oče se je srečanja ob podelitvi rad spominjal in je pripovedoval, da sta  z dr. Lovšetovo v prijetnem pogovoru obudila spomin na začetek zdravstvene in zobozdravstvene službe za otroke in mladino v Mariboru in njegovi okolici.

Tudi po upokojitvi leta1965 je še nekaj let predaval zobozdravstveno preventivo po šolah. Prebiral je knjige s področja umetnosti, ki ga je poleg medicine zanimala že kot dijaka in študenta. Vsem študentom Univerze v Ljubljani  in tudi študentom medicine je bilo omogočeno, da poleg  predavanj na svoji matični fakulteti poslušajo tudi predavanja prof. dr. Izidorja Cankarja in prof. dr. Franceta Steleta iz umetnostne zgodovine. Boris je ponujeno možnost sprejel. Ljubezen do umetnosti, ki sta mu jo vzbudila prava profesorje umetnostne zgodovine v Ljubljani, pa mu je izpolnjevala celo življenje. Obiskovali so ga prijatelji slikar Ante Trstenjak in Maks Kavčič ter kipar Gabrijel Kolbič. Z njimi je izmenjeval svoje poglede na umetnost. Bral je knjige s področja umetnostne zgodovine in urejal albume z reprodukcijami umetniških slik. Rad je bral tudi strokovne publikacije iz področja medicine in se udeleževal srečanj, ki sta jih  organizirali Zdravniško društvo in Društvo Zobozdravstvenih delavcev.  Veliko časa je posvetil svojim vnukom, ki jim je pripovedoval  zanimive zgodbe iz svojega življenja ter jim vzbudil zanimanja za medicino, umetnost in književnost.
Do osemdesetega leta je bil dobrega zdravja, nato pa ga je pričela mučiti bolezen. Vendar se je zelo veselil dočakati svoj 90. rojstni dan 12.3.1991.  Vesel je bil obiskov sorodnikov, zlasti  vnukov in pravnukinj. Posebno vesel je bil obiska kolegov iz  Zdravniškega društva, Društva zobozdravstvenih delavcev in Zdravstvenega doma.

Umrl je 1.5.1991 in je pokopan v družinskem grobu na Pobreškem pokopališču, ki ga je leta 1936 po načrtih prijatelja kiparja Ivana Napotnika uredil za svojo mamo. Kadar se spominjam nanj, se spominjam tudi misli, ki jo je izrazil: »Življenje je minevanje časa, kar ostane so spomini, a spomini bledijo in minevajo, le kar je napisano ostane.«

Irena Sapač (rojena Kristan)
Maribor, 12.3.2012