To je moja generacija in mi je pravila ena planinka. Doma seveda ni bilo kopalnic in niti ne v stanovanju vode, da so mogli menda iz studenca, ki je bil na dvorišču, vodo nosili. Ne vem točno, ampak tako predvidevam. In potem je bila to družina več punc pa še fanti in zdaj pozimi, ko se je kurilo v kuhinji, so imeli neki ajmar ali nekaj takega velikega. In najprej so se punce umile ena za drugo, fant pa je bil najbolj jezen, ker je šel zadnji v tisto vodo. To sem se zdaj spomnila, ko smo se o tem pogovarjali. Tako je bilo, ko ni bilo vode. Eden za drugim, da so prihranili pri vodi, pri kurjavi in pri vsem.

Leta 2011 je minilo 110 let od rojstva in 20 let od smrti mojega očeta Borisa Kristana. To leto je minilo tudi 30 let odkar je postal častni član Slovenskega zdravniškega društva. V tem letu sem se še pogosteje spominjala nanj.

Rojen je bil 12.3.1901 kot četrti otrok okrožnega zdravnika v Ormožu Oroslava Kristana in Klotilde rojene Uršič. Osnovno šolo je obiskoval v Hardeku blizu Ormoža, kamor so otroke pošiljali  zavedni Slovenci, medtem ko je bila v bližini njihovega doma v središču Ormoža nemška šola. Učitelj v slovenski šoli je radovednega dečka sprejel v šolo, ko je dopolnil pet  let.

Stanovanjska hiša na Industrijski 7, takrat še Klavniški 7 v katero smo se  preselili junija leta 1953, v sedmem letu mojega življenja iz Studenc v Melje, leži na severnem koncu te ulice v neposredni bližini križišča z Meljsko cesto, kompleks poslopij tovarne Zlatorog, sedaj Henkla pa leži na skrajnem južnem koncu te ulice neposredno ob križišču z Oreškim nabrežjem. Zato prisotnosti tovarne nismo mogli čutiti, vse dokler ni obupno zasmrdelo iz nje.

Pisati zgodovino polpreteklega časa je kaj nehvaležno opravilo. To je ugotovil že marsikdo pred menoj in še bo za menoj. Ljudi ne moreš imenovati z njihovim pravimi imeni in priimki in potem se razpisati o ne njihovih nečednostih. Slej ko prej bi se soočil z očitki bližnjih, (so)sošolcev, mladostnih prijateljev in (bivših) sodelavcev, ki bi bolj ali manj prizadeto očitali: „Kaj ti je bilo tega treba? Pa smo mislili, da smo prijatelji!”.

Igor Vodnik, rojen 17. 1. 1957 v Mariboru, na Mladinski 2,  kar je posebnost (ne v bolnišnici!).  Osnovno šolo Antona Aškerca sem obiskoval od 1964. Do 1972. leta, II. gimnazijo od 1972 do 1976, Filozofsko fakulteto, smer zgodovina – sociologija pa v Ljubljani od 1976 do 1980. leta. Kot profesor zgodovine sem zaposlen na Srednji trgovski šoli v Mariboru, na Mladinski 14. V Ljubljano sem šel študirat, da sem se zaposlil v isti ulici, kjer živim od rojstva. Poleg svojega poklica sem užival v hobiju zbiranja starin, predvsem iz dobe Avstro Ogrske in cesarja Franca Jožefa I.

Pogosta dajemo ljubljenim najbližjim in živalskim ljubkovalne vzdevke, ki so prav posrečeni ali pa tudi ne in tiste, ki jim je namenjen, razjezijo in užalijo. Nekoč sem po radiu slišal francoski vzdevek „dežek”, namenjen deklici. Bil mi je všeč, enkrat za vselej se mi je vtisnil v spomin kot lep primer ljubkovalnega vzdevka. Ko pa sem v filmu slišal za prav tako francoski „Moje zelje (mon choux)”, se mi je zdel prej francosko bizaren ali kvečjemu kot odraz dobrega razpoloženja, tudi temperamenta, manj pa kot odraz ljubezenskega občutenja in nikakor ga nisem mogel vzeti za svojega.

Zgornja zgodba o predolgo izobešeni zastavi se mi je kaj kmalu, ko sem jo zapisal, začela navezovati z še enim bližnjim srečanjem z miličnikom, celo z enim od nadrejenih. Bilo je v mojem desetem ali že enajstem letu, leta 1956 ali 1957, ko sem prišel lepega poletnega dne zgodaj popoldne domov. Vrata mi je odprla mati, vsa bleda in prestrašena. Bledo sem jo že videl, največkrat, ko je bila neprespana ali v njeni žalosti, tako prestrašene pa še nikoli. Vsa razburjena je hitela pripovedovati, da je pred nekaj minutami pozvonil miličnik in ji dejal, da sem nekaj napisal in da se moram za to čimprej javiti na policiji.

Morda že pred začetkom petdesetih let je bilo mogoče kupiti škatlo v kateri je bila podloga: trda lepenka ali lesena plošča v katero se je s kladivcem pribijalo lesene ploščice iz različno pobarvanih osnovnih geometrijskih likov: krog, kvadrat, pravokotnik in enakostranični trapez. Ploščice so bile debele manj kot 5 milimetrov. V njihovem geometrijskem središču-težišču je bila izvrtana odprtina v katero  se je vstavil žebljiček, ki se ga je pribilo na podlago. Zgledujoč se po predlogi se je dalo izdelati različne predmete, tudi tank- spomin na vojno je bil še svež.

V petdesetih letih je bilo še precej ulic v Mariboru makadamskih. Zlasti te so v vročih in sušnih poletnih mesecih bile potrebne pršenja z vodo, da se ni dvigoval prah. To funkcijo so opravljali posebej prirejeni avtomobili mestne uprave cest, ki je imela zlasti otrokom tako smešne začetnice MUC. Te kratice so bile nanešene na stranice vrat avtomobilov-cistern in verjetno tudi njenih vozil za drugačno uporabo. Vsaj eden izmed avtomobilov-cistern za polivanje cest je bil izdelek tovarne Mercedes, morda izdelan že pred koncem vojne.

Zlasti v prvi polovici petdesetih let je primanjkovalo kakovostnih, dragih igrač. Otroci so se znali zadovoljiti z eno, na primer s tovornjakom, s katerim so razvažali pesek ali kamenje. Vsakdo ga je „vozil”, ko je prišla vrsta nanj.

Kot zanimivo igračo vse do prve polovice petdesetih let je bilo kdaj pa kdaj videti ročno ulita letala predvsem enomotorna, pa tudi dvomotorna. Zunanja oblika letal, oblikovanih predvsem po vzorcih iz druge svetovne vojne, je dokazovala, da je imel njihov oblikovalec smisel za opazovanje, njihova hrapava, luknjičasta površina pa, da se jih je lilo v slabši livarski pesek, po možnost takrat, ko sta preddelavec ali mojster gledala vstran, če jih že nista kar ona sama lila.