(Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov)

V petdesetih letih se poleg stalnice – partizanskih filmov pojavijo v velikem številu ameriški filmi, pa ne samo tisti za otroke iz Walt Disneyeve proizvodnje, ampak predvsem kavbojke, tik za njimi kriminalke, za njimi pa musicali, viteški in vojaški filmi iz II. svetovne vojne. O sovjetskem filmu, ki ga navajajo starejši pripadniki baby boom generacije (novinar Srečko Nierdorfer) skorajda ni bilo več sledu. Resnici na ljubo je treba povedati, da so v petdesetih letih vrteli tudi ameriške filmane drame svetovno znanih dramatikov Eugena O’ Neilla, Teneseeja Williamsa in Arthurja Millerja. Tudi ostali tuji film je bil dokaj solidno zastopan, vsaj kar zadeva Evropo, zlasti velja to za italijanski neorealizem. V petdesetih letih so priljubljeni filmski igralci in igralke dobivali kar ljudske, domače vzdevke, tako na primer je postal Humphrey Bogart „Hemfa”, igralec italjanskega rodu Lino Ventura, junak francoskih kriminalk „Lino maher”.
Še večja naklonjenost je veljala igralkam, Sophia Loren je postala „Zofka”, Elisabeth (Liz) Taylor „Lizika”, Audrey Hepburn „Odrica”, Brigitte Bardot pa „Brižitka”. [Tako so tudi poimenovali železničarji električne lokomotive, ki jih je Jugoslavija (ali samo Slovenija?) uvozila iz Franije, ki še danes vozijo po slovenskih progah, medtem, ko danes ljudje poznajo zaradi pretiranega izpostavljanja soncu in ponočnega veseljačenja že precej zgubano nekdanjo zvezdnico bolj kot borko za zaščito živali in desničarsko usmerjeno političarko]. Začetek šestdesetih leta zaznamujejo italijanski spektakli, ki so bili neke vrste predhodnica erotičnih filmov pri katerih sta oba spola v kinematografskih dvoranah prišla na svoj račun. Tekstila je bilo vsekakor zelo malo, prav tako tudi umetniške vrednosti in zgodovinske in mitološke verodostojnosti. V tem času je jugoslovanska distribucija odkupovala tudi izredno kvalitetne filme, na primer tiste iz italijanskega in francoskega novega vala, veliko je bilo tudi vrhunskih angleških filmov. Ameriški oscarjevski filmi so prihajali na kinematografska platna z nekajletno zamudo. Od sovjetskih pa so predvajali največ le tiste, ki so dobivali oscarje kot najboljši tuji filmi ali so dobivali prve nagrade na festivalih kot so cannski, berlinski ali beneški bienale. Ob tem ne gre prezreti vrhunskega japonskega in švedskega filma.

Za socialistično obdobje od začetka petdesetih let do devetdesetih let lahko trdimo, da je bil. izbor kakovostnih tujih filmov ne glede na narodnost znatno bogatejši in bolj raznolik kot od osamosvojitve dalje.
V zvezi s filmi v mariborskih kinematografih bi veljalo omeniti kot danes težje razumljiv pojav dolge čakalne vrste pred okenci kinematografov, ki so nastale ko so predvajali posebno popularne filme. Vrsta je na primer lahko segala pri kinu Union preko vseh stopnic navzdol na pločnik na Prešernovi ulici. Z željo za ogled filma so se s pridom okoriščali prekupčevalci, ki so vstopnice izročali dečkom od 10 do 15 let – pred okencem za prodajo kart so se kaj lahko prikazali tedaj imenovani miličniki – ki so za občutno zvišano ceno prodajali vstopnice tistim, ki so si na vsak način želeli čimprej ogledati film. Pri dolgem stanju v vrsti in neskončno počasnem pomikanju proti okencu se je kaj lahko zgodilo, da si vstopnice prodali tik predenj si prišel na vrsto. Najbolj vneti so, ko so film že začeli predvajati, še vedno stali pred vhodom v kino dvorano in čakali na čudež, ki se je zgodil, ko je na primer fant po uradni ceni prodal vstopnici, ker sta mlada dva dobila priložnost, da preživita popoldne ali zvečer kako drugače kot z ogledom filma.

Zanimiva z današnjega vidika, vsekakor pa zelo, včasih pa že kar preveč živahna je bila publika. Ogledi filmski predstav so dokazovali, da Maribor ni le delavsko mesto, ampak zaradi številnih kasarn tudi mesto vojakov, ki so še bili na samem začetku ali skozi prvo polovico petdesetih (in še dlje?) zaradi higienskih razlogov ostriženi na balin. Med filmskimi predstavami so se razlegali medklici vljudno rečeno občudovanja ali navdušenja nad trebušno plesalko, žensko v kopalni obleki ali negližeju ali ko se je pripravljala, da zapelje moškega. Mladi rod v kino dvoranah je tako iz prve roke dobival osnovne prvine znanja jezika, ki so se ga kasneje tri leta učili v osemletki kot srbohrvaščino. Tudi domačini niso zaostajali z bolj ali manj (ne)duhovitimi in (ne)umestnimi medklici. Eden takšnih je bil tudi obupni klic: „Zdravnika, zdravnika, kje je zdravnik!?”. Ko se je ta javil, v kolikor je bil v dvorani prisoten, ga je zdravniške pomoči „potrebni” vprašal, kako mu je všeč film…

Za današnji rod nekaj povsem neznanega je bilo predvajanje predfilma s dogodki doma in po svetu v minulem tednu. Ti predfilmi, predhodniki TV poročil, ko še ni bilo dovolj televizorjev, so se imenovali „Filmske novosti”. Začelo se je z vihrajočo zastavo pod katero je stala filmska kamera (preveriti) pod katero je bila zapisana številka tedna. Običajno so se najprej so zvrstili zunanje politični dogodki, na primer, kako je maršal Tito sprejemal delegacije predstavnikov Neuvrščenih na Dedinju ali na Brionih, končalo pa se je z odlomki iz sveta športa z nezgrešljivo južnoameriško instrumentalno glasbo ob nogometnih dosežkih (driblingih, zadetkih v gol). Začetna aviza „Filmskih novosti”, še bolj pa živahna južnoameriška glasba ob dogajanju na nogometnem igrišču se je marsikomu vtisnila v spomin za dolga leta. 


mag. Borivoj Breže, 25.5.2011