(Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov)

Televizija je bila s svojimi beograjskimi humorističnimi nadaljevankami Novaka Novaka (?)  v prvi šestdesetih letih  morda še najbolj jugoslovansko povezovalna. Tako so dijaki med odmori in med druženjem po pouku, prav gotovo pa tudi študentje in generacije v mlajših srednjih letih oponašali določene prizore v izvirnem jeziku. Na primer, ko šef restavracije kliče natakarja, naj prinese sekiro, s katero bi naj prisilil gosta, ki zaradi slabo pripravljene hrane v restavraciji ni hotel jesti. „Prle (ime natakarja), donesi sekiricu!” je odmevalo med odmori po gimnazijskih hodnikih in straniščih na Prvi gimnaziji v Mariboru, pa tudi v Študentskem naselju v Ljubljani še leta po koncu predvajanja nadaljevanke. Podoben učinek, vsaj kar zadeva občudovanje umetniške dovršenosti so imele nadaljevanke beograjske in zagrebške televizijske hiše. „Dudek” so naši ljudje svoj čas govorili o tistem, ki se na določenem področju ni znašel ali pa je bil za določeno okolje preveč naiven.

Vsekakor je bilo gledanje televizije družinski dogodek na katere so v obdobju, ko še ni bilo veliko televizorjev, zlasti ob festivalih, kakršna sta bila opatijski in sanremski, vabili sorodnike, prijatelje in sosede.


mag. Borivoj Breže, 25.5.2011