V petdesetih letih, morda še kakšno leto v šestdesetih, je bil ogled nogometnih tekem nekaj čisto drugega kot dandanašnji in vsaj trideset let nazaj. V spremstvu staršev, to je očetov in bližnjih sorodnikov, najpogosteje so bili to strici ali stari očetje, so si nogometne tekme lahko ogledovali tudi dečki, ne da bi se bilo bati, da se jim bi kaj hudega zgodilo. Kot da bi jih kdo popeljal na sprehod, v cirkus ali v živalski vrt.

Dečki s(m)o takrat spoznavali poleg veščine igre tudi športnega vedenja. Nepojmljivo za današnji čas je, da si videl odrasle, kako so od časa do časa zaploskali ali vsaj odobravajoče zamrmrali ob duhoviti potezi nasprotnega moštva. Dečki smo spoznavali svoje idole med mariborskimi igralci. Eden od tistih, ki se je gledalcem, starim in mladim najbolj vtisnil v spomin, je bil Železinger, „Luda”, sicer vestni delavec v Tamovem vzdrževanju, markantna pojava, ki je bil „specialist” igre z glavo, ne glede na to ali je bila usnjena površina žoge suha ali blatna.

Mnogim se je vtisnilo do konca življenja v spomin gostovanje jugoslovanske nogometne reprezentance  v Ljudskem vrtu v drugi (?) polovici petdesetih let. „Beara!” so občudujoče izgovarjali dečki (in ne samo oni) vratarjev priimek in se skušali dotakniti njega in/ali njegovih soigralcev, denimo Vukasa in Milutinovića.

Nogometnih tekem se je udeleževal tudi ženski spol. Nekoč  je pred eno izmed predtekem v Ljudskem vrtu pritekel na igrišče mlad golman, oblečen v tesno oprijeto majico v barvi človeške kože. „Gol je, gol je, do pasu je gol!”, so očarano šepetale najstnice v moji neposredni bližini. Ko so videle, da je vendarle oblečen, so obmolknile in si nadele ravnodušen izraz.

Brez nasilja na nogometnih igriščih ali vsaj v njihovi neposredni bližini pa tudi takrat ni šlo. Med ljudmi se je govorilo, kako se je nekajkrat zgodilo, da je množica, nezadovoljna nad neobjektivnim sojenjem po koncu nogometne tekme vdrla na igrišče, da bi prestregla sodnika ali pa ga je skušala potegniti po koncu nogometne tekme iz avtomobila, medtem ko je sodnik, prej tako zavarovan vase, v svoj dober pregled nad igro in v nepristranskost svojega razsojanja milo prosil: „Molim, nemojte me tuči. Ja imam ženu i decu!”

Naslednji primer sodi v mariborski nogomet, čeprav se ni zgodil na igrišču, v slačilnici ali v klubski pisarni. Na Industrijski 9, tedaj še morda Klavniški 9 je v pritličju levo od vhoda v to lepo stanovanjsko hišo manj kot kakšno leto tik pred koncem šestdesetih let stanoval (kot podnajemnik?) znani nogometaš Lamza. Nekoč se je česal v sobi pri odprtem oknu, obrnjenem proti ulici. Ko je opazil, da ga dečki opazujemo, je stopil proti oknu in nas prijazno nagovoril. Še danes ne vem, ali je imel toliko smisla za samopromocijo, ali je bil resnično tako prisrčen in toplo človeški.



mag. Borivoj Breže