To je bil čas, ko si veljal za barabo, že če si za Veliko noč streljal z večjo konzervo s karbidom ali če si se, kar je bilo sicer redko, zakadil v učiteljico, ki te je po tvojem neupravičeno udarila, čeprav mladostnega prestopništva v Mariboru v dvajsetih letih po vojni ne gre podcenjevati. Miličniki kot so vse do osamosvojitve imenovali policiste, so imeli včasih resnično dosti dela. V mariborskih, predvsem delavskih četrtih so vzbujale strah tako imenovane bande, ki pa jih ob vsej tovrstni družbeni problematiki vendarle ne gre enačiti z gangi v ameriških mestih.

Že sam naslov sodi v skupino dogodkov, ki zaznamujejo otroštvo v petdesetih leith. Zgodilo pa se je na rojstnem dnevu moje hčere, prvorojenke leta 1988 ali leta 1989, leto ali dve pred našo preselitvijo iz Nove vasi II v središče mesta tik ob Mestnem parku maja 1990. Dogodek posledično zadeva stanje v mariborski tekstilni industriji ob koncu osemdesetih let in bolj zadeva tedanje mariborsko delavstvo.

V spominih na petdeseta in šestdeseta leta nam kot vino ostaja v spominu le črno oziroma rdeče vino: merlot in danes tako draga dalmatinska vina. Kupovali so ga starši za obiske, pili smo ga tudi gimnazijci, kot da je merlot prepoznavni znak za srednješolce.  Razlika v pitju merlota je na videz (?) sicer velika; danes počenjajo to tudi na odprtem: v mestnem parku in parku pred I. gimnazijo, mi, mlajša baby boom generacija pa v gostilnah in v Kolodvorski restavraciji v sicer nekoliko manjših količinah (ali res?), predvsem pa bolj na samem (hausbali).

V pogovoru z ostalimi pa se vendarle razkrije, da je v času socializma, vsaj do šestdesetih let kupovalo vina v specializiranih prodajalnah, imenovani vinotoči. Kot lastniki vinotočev naj bi nastopali Dalmatinci oziroma zastopstva podjetij iz Jadrana. Po pripovedovanju naj bi v vinotoču blizu Sodnega stolpa poleg dalmatinskega vina ponujali ali prodajali poleg kupljenega vina tudi papirno vrečko s sardelami, kar je v skladu z mediteransko tradicijo, ki nas, ki živimo v notranjosti kontinenta, spominja na fish and chips, seveda brez krompirčka.

Dalmatinski vinotoči naj bi postopoma, eden za drugim izginjali do druge polovice šestdesetih let.
Na kompleksu, kjer danes stoji Univerzitetna knjižnica Maribor, morda na Orožnovi ulici ali na ulici pravokotno nanjo, je stal vinotoč, imenovan Ormoška klet (preveriti!) v katerem so točili bela vina. V ta vinotoč naj bi prihajali tehnični sodelavci in tudi igralci Slovenskega gledališča SNG Maribor. Točili bi jim naj kombinacijo 3 deci, en deciliter belega vina in dva (navadne?) vode. Vinotoč je deloval vse do osemdesetih let, vse do izgradnje UKM.
Vinotočev je bilo v Mariboru več. Eden je bil tudi na Partizanski cesti blizu železniške postaje.

Priznan in ugleden vinotoč v Mariboru z kakovostno ponudbo belih vin in sadja je deloval pod Kalvarijo kot integralni del Srednje in Višje agronomske šole. Z odstranitvijo vinogradov na Kalvariji zaradi okoljskih razlogov (še do druge polovice prvega desetletja 21. stoletja!), v neposredni bližini je namreč Vrbanski plato z zalogami pitne vode za velik del mesta, je prenehal obstajati tudi ta.


mag. Borivoj Breže

Lokal na križišču Gosposke ulice in Ulice 10. oktobra je glede na ostale v samem strogem sedišču mesta verjetno največkrat menjal svojo namembnost. V petdesetih letih in morda še kakšno leto v šestdesetih je bil mlečna restavracija, nato plesišče ali pa so mlečno restavracijo   za soboto zvečer priredili za plesišče. Eno ali drugo, oziroma oboje skupaj je tedaj nosilo ime „Soča.” Še danes ga starejši Mariborčani, pripadniki, baby boom generacije in še starejši tako imenujejo, kot so njihovi starši in stari starši trgovino bivše „Jeklotehne” imenovali  kot „Pinter-Lenart” izpred II. svetovne vojne ali so kljub morda levičarskemu svetovnemu nazoru Partizansko cesto imenovali Aleksandrova…

Marsikdo od v Mariboru živečih ne ve, da je prvi od Treh ribnikov to prav tisti za restavracijo „Pri Kličku”. Največjo spremembo pa je doživel prvi ta ribnik. Značilna zanj je nadstrešnica, ki je (skoraj?) vse do šestdesetih let imela namesto opečnate strehe ploščad na kateri so bile razpostavljene mizice s stoli in je služila kot slaščičarna. Na stopnicah pred nadstrešnico je bil privez s čolni z vesli. Lepo jih je bilo gledati, kako mirno so pluli eden mimo drugega, ne da bi si bili med seboj v napoto. Če so se kdaj pa kdaj zadeli med seboj, je bilo to bolj ali manj namenoma ali posledica neizkušenosti in zato tudi nerodnosti veslača.

Ko je prišla zima, kakršnih je danes vse manj, se je ribnik spremenil v drsališče na katerem so se živahno podili in kričali v zanosu igre rekreativni igralci hokeja in mladina, ki si je kupila verjetno hokejske palice v trgovini „Slovenija šport” sredi Gosposke ulice.

Mariborska vzpenjača, naraščajoči življenjski standard in z njim večja možnost nakupa kakovostnejše smučarske opreme ter milejše zime so vzroki za to, da je smučanje iz gozdičkov na okoliških gričih, ki obdajajo Tri ribnike, zamrlo in se še pred koncem petdesetih let preselilo na pohorske strmine. Do takrat pa so šole, največkrat osnovne imele tod športne dneve, pa tudi smučarska pionirska tekmovanja so prirejali sredi petdesetih let.

Po spominih Mariborčanov naj bi še v začetku petdesetih let za prvim ribnikom, pravzaprav na vmesnem prostoru med prvim in drugim ribnikom stala uta za oblikovanje kosov ledu, izsekanega iz drugega ribnika. Po drči za uto so kvadre ledu s kavlji vlekli po drči, postavljeni za uto in jih natovarjali na vprežni voz ali manjši tovornjak, ki jih je odpeljal za hlajenje piva in morda tudi izdelavo sladoleda v tako imenovani Čeligijevi gostilni ob vogalu Poštne ulice in Koroške ceste, kasneje imenovane Šibenik (Ugotoviti pravo ime gostilne! Koper?).


mag. Borivoj Breže

Na splošno si predstavljamo, da v miru porušimo stavbo zato, ker je odveč, je nezaželena in ker ne dosega pogojev za ohranjanje kulturne dediščine. Nekoliko drugače deluje rušenje zgradbe, ki po splošnih merilih ne vzbuja vtisa, da je že toliko stara, da bi jo že bilo treba odstraniti. Za te stave se ob napovedih o njihovem rušenju, odlokih zanj in med samim rušenju ter ob ruševinah vzbuja v nas obžalovanje in nas preplavlja nostalgija za minulim dogajanjem in doživljaji v njih. V Mariboru so bile to razstaviščne hale na bivšem mariborskem sejmišču (Hala C) in Restavracija Center.

Prav te zgradbe so pričevala, kako se je že v socializmu in po prehodu v kapitalizem spreminjal odnos do preživljanja prostega časa. Ne glede na to, kje stojijo te zgradbe, ima njihova izgradnja ali obnova isti namen: omogočiti delovnemu ljudstvu dostojen počitek. Kar vidim, kako so v prvih letih po vojni, morda je bil Maribor še v ruševinah, vozili nepokriti kamioni z improviziranimi klopmi ali z deskami na zabojnikih delavke in delavce, ko se niso imeli delovnih oblek, ženske pokrite z rutami, spetimi v zatilju v kepasti vozel, moški, s klobuki, brez delovnih rokavic, vsi pa z zavihanimi rokavi in nasmejani, kot jih vidimo s fotografij o izgradnji porušene domovine.

Obroči hula hop so prišli v naše kraje na samem koncu petdesetih let kot velika, senzacionalna novost za otroško igro, za sprostitev in za rekreacijo, katere osnovni namen je bil hujšanje. Obroči hula hop so bili iz umetnih materialov (tako imenovanih plastičnih mas) živih barv, predvsem rumene, rdeče in tudi beige. Njihov premer je znašal morda nekaj čez 1 m, debelina pa okrog 2 cm. Obroč je bilo treba poganjati z vrtenjem bokov. Otrokom in mladostnikom je šlo predvsem za število obratov obroča, dokler ni že utrujenemu poganjalcu obroča zdrsnil na tla. Po dvoriščih in tudi na širših hodnikih je bilo videti otroke, kako so si prizadevali, da bi svoj obroč čim dlje obdržali v vrtenju okoli bokov. Ljudje v zrelih letih so to počeli bolj na skrivaj, v stanovanjih, morda tudi ob obiskih prijateljev in sorodnikov. Manija hula hopa je prinesla s seboj tudi popevko, ki jo imamo tudi v slovenski priredbi. Čez kakšni dve leti je izginila skoraj tako hitro kot je prišla. Popevko so predvajali nekoliko dlje, tu in tam jo predvajajo še danes, redkeje v domači priredbi, pa tudi v izvirniku, ki ga poje Brenda Lee jo je zelo redko slišati. Pred kratkim sem opazil, da hula hop obroč tudi danes še uporabljajo, vendar kot pripomoček za športno vadbo. Po velikosti je nekoliko manjši, premera do 1 m, če se ne motim in je drugače izdelan. Ni več kot v obroč zavita cev, ampak je po preseku ploščat z zaobljenim zunanjim in notranjim robom pri čemer so v zgornjo in spodnjo ploskev obroča vtisnjeni žlebovi z zaobljenim robom.

V istem obdobju kot hula hop se je razširil badminton, morda res ne tako množično, ker je bila oprema zanj nekoliko dražja. Kljub temu si videl po manj prometnih ulicah v mestu, še vedno prekritih z makadamom na katerem so ležale tja v začetek šestdesetih let še mlakuže konjskega urina in konjski iztrebki pare otrok in mladostnikov, ki so vztrajno pošiljali s svojim loparjem, znatno tanjšim kot teniški pernato žogico v nasprotnikov lopar. Badminton kot nežnejšo inačico tenisa se je dalo tekmovalno igrati preko mreže kot tenis, znatno pogosteje pa so ga igrali za dosego čim večjega števila udarcev pernate žogice, dokler ni ta v trenutku igralčeve nepazljivosti, utrujenosti ali naveličanosti padla na tla. Udarec loparja je dal pernati žogici značilen šum. Tenis je že v sedemdesetih letih po množičnosti v veliki meri izpodrinil badminton, čeprav je v katalogih prodajnih centrov, ki jih poštarji phejo v naše poštne nabiralnike, še zaslediti ponudbo loparjev za badminton, ki izgledajo povsem drugače kot v poznih petdesetih ali v šestdesetih letih, ko so oblikovno spominjali na lažji lopar za tenis. Danes je lopar za badminton bolj špartanski: kovinski obroč z napeto mrežico, nanj pa je kot ročaj privarjena jeklena palica z držalom. Badminton danes ni več igra, ki bi se jo igralo po dvoriščih, je predvsem igra za na plažo, igra za mlade po duši, ki nočejo biti konformisti ali pa si tenisa (še) ne morejo privoščiti.

V šestdesetih letih se je začelo uporabljati ekspander ali „fedre” kot se jim po domače je reklo. Ta, najverjetneje vzhodno nemški izdelek, so prodajali v podolgovatih nizkih kartonastih škatlah v „Slovenija športu”, je vseboval do šest kromiranih jeklenih spiralnih vzmeti z ušesi, ki jih je bilo mogoče pritrditi (s karabini) na dva ročaja z lesenima držajema. Vzmeti se je dalo raztezati na več načinov. Naj omenim tri: najpogostejši, z iztegnjenimi komolci pred seboj, nato z rokami, iztegnjenimi za glavo, ali pa se je v en ročaj vtaknilo enega od stopal, z nasprotno roko pa se je vzmet dvigovalo navzgor. Ekspander, ki je bil neke vrste eden prvih predhodnikov opreme za fitnis doma, je bil zaradi svoje praktičnosti in razmeroma nizke dokaj razširjen pri tistih fantih in moških, ki jim ni bilo vseeno, kako bodo izgledali v majicah s kratkimi rokavi ali na kopališču.

Druga polovica šestdesetih let je prinesla seboj minigolf. Po parkih (ljubljanski Tivoli), v avto kampih (ob Bresterniškem jezeru) in na kopališčih (Kidričevo) so zrasla betonirana igrišča minigolfa, ki se ga je igralo z eno samo palico, vsak posameznik pa je v blagajnikovi hišici dobil še kovinsko tablico s svinčnikom na vrvici. Na tablico je bila pritrjena razpredelnica z mestom za vpis imena igrajočega in števila udarcev, s katerimi je žogico spravil v eno od 20 (preveriti!) tako imenovanih lukenj različnih težavnostnih stopenj. Lepo je bilo gledati mlade pare ob igri, posebno še dekleta v minikrilih in kratkih hlačah, „shorts” imenovanih, kako so se sklanjale, da bi s čim manj ponovitvami udarcev spravile žogico preko enega hribčka ali dveh zapored v luknjo oziroma, da bi jim uspelo žogico z enim samim odločnim udarcem spraviti po ozki klančini v majhno odprtino na vrhu klančine. Pri tem so si popravljale lase, ki so se vsuli (pomaknili) naprej in jim zakrivali pogled. Marsikateri fant je pri sebi spoznal, da je njegovo dekle ali prijateljica boljša igralka kot on.

Še pred začetkom devetdesetih let je začelo zanimanje za minigolf upadati. Danes bolj ko ne igrišča minigolfa samevajo, betonska glazura, ki je prekrivala površino po kateri so se kotalile žogice, se je pričela luščiti in odpadati, cevi, ki so ob robu proge, služile za ograjo preko katere se je žogica marsikdaj prekotalila, so zarjavele. Samo dva primera: minigolf na opustelem avtomobilskem kampu pri Brestrnici na Mariborskem jezeru in na opustelem kopališču na Kidričevem. Od osamosvojitve naprej, ko je mnogo igrišč za minigolf opustelo zaradi denacionalizacije, je kaj vreden edinole pravi golf za katerega je treba opraviti izpit in imeti dovolj sredstev, da si kupiš opremo s kompletom različnih palic, tudi titanovih, če je le mogoče. Tenis in golf sta postala privilegij bogatih in vplivnih: poslovnih ljudi, pripadnikov (naj)višje družbe in politikov. To, da s pesticidi za uničevanje plevela ogrožajo okolje, malokoga od njih, če sploh koga, moti.

In vendar se prav v tem času propadanja vrednot v katerem mlajše generacije minigolfa sploh ne poznajo, se ta ponovno oživlja. Pri nas morda tega ni videti, je pa preporod minigolfa po pričevanju poznavalcev viden po razvitejših državah Evropske unije, ki vzpodbuja izgradnjo novih in obnovo starih igrišč. V tem prednjačijo zlasti Skandinavci, ki imajo celo svojo minigolf ligo. Kot da so se v Evropi, na žalost najprej izven Slovenije, začeli zavedati prednosti, ki jih prinaša minigolf: ne potrebuješ opreme, ampak jo dobiš na igrišču, ni potrebno šolanje, ni potreben osebni trener, ni se ti treba vključiti v pregrešno drag prestižni klub, ljudje prihajajo igrat minigolf zaradi druženja in sproščenosti, ne pa zaradi vpetosti v družbene obveznosti in ne zaradi pogovorov, ki odločajo o usodi stoterih, tisočev in milijonov ljudi. In ne nazadnje – z minigolfom se ne uničuje okolje, vsaj v taki meri kot z golfom ne. Ugovori tistih, ki igrajo golf, so znani in že kar smešni. Eden najpogostejših med njim je ta, da ni nujno, da je oprema za golf draga. In kar je najbolj žalostno: igralci golfa skušajo dokazovati, da pesticidi, ki jih potrebujejo za to, da izgledajo tereni za golf kot rajski pašniki, ne škodujejo okolju tj. poljem in gozdovom izven igrišč.

Ob vsem tem se sprašujem: ali bo kdaj kakšen slovenski muzej pripravil razstavo s primerjavo: Golf in minigolf v Sloveniji, ki bo med drugim kritično obravnavala okoljsko problematiko golfa pri nas in po svetu. Bojim se, da bi taka razstava imela kaj malo sponzorjev s podjetij, katerih vodilni sodelavci igrajo golf.


mag. Borivoj Breže

„Mariborski teden” je ena največjih, če že ne najbolj prepoznavna mariborska sejemska predstavitev, ki simbolizira celotno mariborsko sejemsko razstaviščno dejavnost vsaj do organizacijsko programske spremembe ali bolje preimenovanja v „Veselo jesen” na začetku šestdesetih (preveriti!!!) let. Vsaj deset let, vsekakor pa skozi večino petdesetih let je zavzemal površino od sredine Prešernove ulice do pred nekaj tedni porušene restavracije Center, do križišča Prešernove in Razlagove ulice, celoten današnji Rakušev park in del površine, kjer je do nedavna stalo poslopje Vinagovih laboratorijev s fasado v obliki satovja, danes pa tam stoji novogradnja poslovno stanovanjskega kompleksa v katerem kraljuje Nova Kreditna banka Maribor NKBM.

Eden najbolj prepoznavnih simbolov Maribora je nedvomno Mariboski otok, znan kot biološki sistem s svojstveno floro in favno, kot kopališče pa arhitektonska zanimivost in predvsem kot zbirališče predvsem mladih in tistih v zgodnjih, zlatih srednjih letih, čeprav je bilo videti tudi ob bazenih tudi kakšnega krepkega starejšega kopalca.
Kot arhitektonsko zanimivost in simbol celotnega kopališča na Mariborskem otoku, ki so ga Mariborčani imenovali kar Otok, bi na prvem mestu kazalo omeniti skakalnico, ki so jo v sedemdesetih letih na veliko obžalovanje javnosti odstranili zaradi prodora podtalnice iz reke Drave v največji bazen in je prav zaradi skokov iz najvišjega odskočišča desetih metrov bil poglobljen za skoraj toliko, kot je bila skakalnica visoka.