Sankanje
Ko sem bila otrok, sem se zelo rada sankala. Najbližje sankališče pa je bilo v mestnem parku. Včasih smo se sankali kar na mali vzpetini med promenado in Akvarijem. Še lepše pa se je bilo sankati na vzpetinah za tremi ribniki. Takrat so bile zime, v katerih je zapadlo veliko snega in v parku ter za tremi ribniki se je kar trlo malih in velikih otrok, ki so zadihani z rdečimi lički in kapicami, ki so jim jih spletle mame, vlekli sani po pregu navzgor in se nato z vriskanjem spuščali v grabe.

Drsanje pri treh ribnikih
Ker so bile zime dolge in hladne, je bila plast letu na prvem od treh ribnikov vedno dovolj debela, da smo se lahko drsali. Drsalke smo prinesli s seboj ali pa smo si jih lahko izposodiliv stavbi ob ribniku, ki je imela pritličje in prvo nadstropje, od koder je bil lep razgled na ribnik in drsalce. Jaz sem se pričela drsati kot učenka 8. razreda in kasneje nadaljevala kot dijakinja Prve gimnazije. Ko sem obiskovala Prvo gimnazijo, se je bilo mogoče drsati tudi na umetnem drsališču, a meni in sošolkam se je zdelo lepše dranje na ribniku v naravnem okolju. Le ko je nastopila odjuga in se je led tanjšal, smo se odločale za drsanje na umetnem ledu.

Kalvarija
Mariborski park je najlepši v jesenskih mesecih, tako septembra, ko se listje obarva zlato-rumeno in rdeče, oktobra, ko se oglašajo klopotci na okoliških gričih, in novembra, ko se nad ribnike spuščajo meglice, ki dajejo parku skrivnostno podobo.Najlepši pa je pogled na park in mesto Maribor s Kalvarije.

Čuvaj parka
V parku smo se otroci dobro počutili in bili sproščeni. Bali smo se le čuvaja parka, ki se je v sivi oblkei s kapo in palico sprehajal po parku in bdel nad  nami, da nismo povzročali škode. Strogo nas je pogledal izpod sivih obrvi  tudi, ko smo hodili po travi ali utrgali katero izmed privlačnih cvetlic. Velikokrat nas je kateri izmed večjih otrok, kadar smo bili preveč razigrani opozoril: »Pazite, paznik gre.« In že smo se razbežali.

Otroški bazenček
Mariborski park smo otroci še raje kot spomladi obiskovali poleti, saj smo se lahko kopali v malem bazenčku, iz katerega je bil lep razgled na otroško igrišče med smrekami na jugu in na s trto poraslimi griči na severu. Spominjam se, da sem  potem, ko sem bila pri štirih letih prvič v malem bazenčku, večkrat prosila starše ali brata in sestro, da me naj peljejo tja, saj sem se v bazečku in ob njem dobro počutila. Voda je bila plitva in primerna za male otroke in neplavalce. Bila je prijetno topla.

Mali ribnik in cvetlična promenada
Moji prvi spomini na park segajo v leto 1954, ko sem bila stara štiri leta. Spominjam se malega ribnika  z labodi ob jugovzhodnem delu parka, spominjam se čudovite promenade, kjer je bilo vedno veliko  cvetja, med katerim so mi bile najljubše modre spominčice.

Pred kratkim sem čisto slučajno na letela na etiketo Talisovega malinovca, ki me je »poslala« na potovanje skozi čas, v moja šolska leta (1980-1988). Predvidevam, da je bila prehrana v vseh osnovnih šolah izredno podobna in da je bil jedilnik prilagojen tistemu, kar je bilo na razpolago. A zanimivo je, da mi je kot ena najboljših zadev v spominu ostal vanilijev puding, ki je bil pripravljen v velikih pekačih in so ga kuharice nato rezale na kocke, pred našimi očmi pa so ga obilno zalile s Talisovim malinovcem. Talisov malinovec je bil zame najboljši malinovec, morda je bila takrat tudi edini dostopen, tega se več ne spominjam. Sem pa preverila pri prijateljicah, ki so popolnoma enakega mnenja.

Stanovali smo v Tyrševi ulici. Na eni strani doma smo imeli v Slovenski ulici slaščičarno Ilich, na drugi strani pa slaščičarno Grosman. Otrokom je bil posebno zanimiv sladoled. Najprej smo ga dobili v hrustljavem kornetu, potem – med vojno – pa v voščenem papirnem škrniclju.
Ko so začeli zavezniki z bombardiranjem Maribora, smo hodili v zaklonišče na vogalu Tyrševe in Slovenske ulice. Vhod je bil iz Tyrševe. Dejansko to ni bilo pravo zaklonišče, ampak le klet, ki se je zdela okoliškim prebivalcem najbolj varna.

Ko je padla bomba na banko se je del banke porušil, mi v kleti, pa smo to čutili kot pritisk, ki je snel vrata kleti s tečajev. Vsi v kleti smo k sreči ostali nepoškodovani, bili pa smo močno prestrašeni in se dušili v prahu ruševin. Po tem bombnem zadetku nismo več hodili v to klet, ampak smo šli v kleti pod Meljskim hribom, Piramido, k nekemu kmetu od Treh ribnikov naprej in drugam.

Po vojni smo živeli na karte za hrano, tekstil in tudi drugi druge življenjske potrebščine. Da si imel karte, pa še ni pomenilo, da si potrebno blago tudi dobil. Naše mame so v vrstah čakale pred trgovinami že veliko prej, kot so jih odprli. Težko pričakovano in družinam nujno potrebno blago, pa ni bilo vedno neoporečno.
Moka je bila velikokrat (kot smo rekli) »živa«. To je pomenilo, da so se v njej zaredili molji. Tudi take moke nismo zavrgli. Mama je moko v veliki posodi na vročem ognju prepražila, da je živali uničila, nato pa jo presejala na gostem situ in tako smo kasneje tudi porabili.
Spominjam se tudi kakšno je bilo v tistih letih spodnje perilo. V spodnjicah ni bilo elastike, ampak le navaden trak in z njim smo si morali perilo zavezati. Ko se je perilo ponosilo in strgalo se je zakrpalo. Velikokrat se je to storilo tudi tako, da so iz dvojnih spodnjic nastale ene. Prav tako so se popravljale tudi moške srajce. Odrezal se je spodnji del in se na novo naredil ovratnik in manšete.

Tule je moj prispevek za muzej spominov malce drugače. V 80-ih sem poslušal NDW (Neue Deutsche Welle). Pripravil sem top 10 pesmi, ki sem jih poslušal takrat in so zaznamovala moje otroštvo:

10. Markus: Ich will Spass
9. DÖF: COD
8. Nina Hagen: Unbeschreiblich weiblich
7. Klaus Nomi: Total Eclipse
6. Spider Murphy Gang: Skandal im Sperrbezirk
5. Trio: Da Da Da
4. Nena: 99 Luftbalons
3. Peter Schilling: Major Tom
2. Falco: Jeanny
1. Kraftwerk: The Robots

Leta 1945/46 sem hodila v drugi razred. Šola se je imenovala vadnica, dejansko je bila to osnovna šola. Imela je štiri razrede. V decembru leta 1945 smo v šoli še praznovali Miklavža. Nekdo od učiteljev se je oblekel v Miklavža in nas otroke obdaril. Kaj smo dobili, se ne spominjam.

Ko smo v Jugoslavijo dobili Unrine pakete, smo v šoli dobili za malico zelo velike skodelice vročega mleka in namazan kruh z margarino ali z oranžno marmelado, ki je bila zelo sladka, v njej pa so bili tudi majhni koščki pomarančne lupine.

Spominjam se tudi, čeprav ne vem točno katerega leta je bilo, da so nas iz šole z vlakom odpeljali proti Pragerskemu, kjer smo na krompirjevih poljih pobirali koloradske hrošče.

Na prvem srečanju Študijskega krožka v Muzeju NO sem pazlijvo poslušala vizijo direktorice dr. Aleksandre Berberih-Slana ter predloge udeležencev posebno glede Muzeja spominov.
Po poti domov se mi je porodila misel, da bi lahko bila ena od tem študijskega krožka in prispevek udeležencev v Muzej spominov spomini na šolska leta.
Pot iz Muzeja NO me je vodila mimo I. gimnazije, kjer sem preživela štiri leta,  na katera se rada spominjam. Menim pa, da se te ustanove spominjajo tudi drugi udeleženci našega študijskega krožka, bodisi kot dijaki ali profesorji.