V času Kraljevine Jugoslavije smo živeli v Lenartu. Oče je bil notar in je imel stike z veliko ljudmi. V Mariboru je spoznal tudi gospoda Macuna, ki je bil veletrgovec s tekstilom, trgovino je imel na Gosposki ulici. Bil je poročen in imel dve hčerki. Otroci smo velikokrat poslušali njihove pogovore, čeprav nismo smeli v njih sodelovat. Gospod Macun je bil dober človek, rad je pomagal, kjer se je le dalo.
V trgovini je imel tudi blago za najbolj revne (ceneno blago), ki včasih niso rabili plačati takoj, včasih je tudi kar pozabil, da mu je kdo kaj bil dolžan. V trgovini pa je imel tudi drago blago, odličnih materialov. Ko je blago prodajal, je kupcem dajal vedno dobro mero. G. Macun je bil moj birmanski boter in kadar so šli moji starši k njemu na obisk, sva lahko šla z bratom zraven.

V Ljubljani sem 1979. leta kupil knjigo Zlomljeno sidro, kapitana bojne ladje Mirka Pleiweissa. Knjiga me je fascinirala in sklenil sem kapitana osebno spoznati. Bil sem študent 4. letnika zgodovine in sem se odpeljal k njemu s knjigo na Rosinovo 25, kjer je živel s prošnjo za avtogram.
Gospod kapitan me je ljubeznivo sprejel in po kratkem razgovoru z mano podpisal knjigo s posvetilom: Objektivnemu idealistu v spomin«. Izrazil sem željo, da bi naredil iz njegovega življenjepisa diplomsko nalogo. Bil je zelo navdušen in začel sem zahajati k njemu. Obiskal me je tudi na mojem domu in sklenila sva prijateljstvo. Žal, pa je ob obisku njegovega prijatelja Leona Štuklja na stopnišču padel in si poškodoval arkado. To mi je še povedal, na kar je čez tri dni v četrtek v decembru 1979. leta umrl. Čez tri tedne je za njim umrla še njegova žena Czöre.

Moj dedek Franc Knap nam je kljub visoki starosti zelo rad pripovedoval o letih, ki jih je preživel v gostinstvu.
Po rodu je bil iz Idrije in oče ga je 1909. leta poslal v Ljubljano v uk za natakarja. Svoja učna leta je prebil v Narodni kavarni, ki je bila last znanega in zavednega slovenskega kavarnarja Franja Krapeža, ki so ga prijatelji nazivali »Živeli« in je bil starosta Sokolov.
Tiste čase v naših krajih ni bilo gostinske šole. Edino na Dunaju je bila ena, a ta ni bila dostopna našim ljudem. V svoji učni dobi je delal vse od kraja od zore do mraka. Učna doba je trajala tri leta. Imel je to srečo, da je bil pri dobrem kavarnarju. V to kavarno so hodili znani slovenski kulturni možje. Rad se spominja pesnika Antona Aškerca, igralca Ignaca Borštnika, slikarje Maksima Gasparija, Matija Jamo in Riharda Jakopiča, pisatelja Frana Govekarja, glasbenika Mateja Hubada in politika in pisatelja Ivana Tavčarja. Od 1913. do 1915. leta je delal v kavarni Evropa, ki je še sedaj odprta. Tja so zahajali pesnika Cvetko Golar in Oton Župančič in pisatelj Ivan Cankar. V stari Avstriji so bile kavarne center kulturnega in političnega življenja in v tistem času so se vsi vidni slovenski možje zbirali v kavarnah.

Od 1915. do 1918. leta je bil na tirolski fronti. 1918. leta je delal v Prešernovi kavarni in 1919. leta v kavarni Zvezda v Ljubljani. 1920. leta pa je delal še v Osijeku.
1921. leta je prišel v Maribor in tukaj je do 1946. leta nepretrgoma delal v Mariborski kavarni Jadran na vogalu Mlinske ulice in Partizanske ceste, tam, kjer je danes prodajalna železnine. Kavarna je bila od 1926. leta last Josipa Šerca. V kavarno so v glavnem zahajali slovenski gostje, deloma tudi tujci – potniki iz Avstrije zaradi bližine kolodvora. S teraso vred je kavarna sprejela lahko hkrati tristo gostov.

Rojen v Ravnah 16. 10. 1910, umrl v Mariboru 6. 11. 1998, po poklicu frizer in prostovoljni gasilec, mali človek, vse življenje priden in delaven. Imel je svoj frizerski salon v stari hiši na Partizanski cesti, ki so jo podrli in je danes park in spomenik Borisu Kidriču. Nato se je preselil v lokal na Šentiljski cesti, od kjer se je upokojil. Bil je moj osebni frizer in se ga spominjam, ko sem bil star dve leti, ko mi je postrigel »blontne« kodre.
Spominjam se, da sem stal na stolu in kričal. Od takrat sem ga redno obiskoval vse do njegove upokojitve in še 15 let, ko je bil že upokojen, na njegovem domu. Tako da me je strigel 39 let in to samo on. Zadnja leta je bil v Domu Danice Vogrinec, kjer sem ga tudi obiskoval. Bil je pravi mariborski original in je ogromno vedel zgodovine, saj je strigel številne znane osebe in je bil vir ustne informacije.

Prof. zgodovine in geografije Janez Muzlovič (1915-2002) je bil moj profesor zgodovine na II. Gimnaziji v letih 1972-76, ki je s svojim izjemnim pristopom zgodovine bistveno oblikoval mojo osebnost in nadaljnjo življenjsko pot. Znan je bil tudi po svojih kolesarskih izletih po  Jugoslaviji, o katerih mi je pripovedoval, kot udeleženec znani mariborski stomatolog dr. Marko Berčič, ko so v enem mesecu prevozili celo Jugoslavijo.
To je bilo v šestdesetih letih. Skoraj do svoje smrti je Muzlovič redno hodil na Matterhorn.  Ko sem se vpisal na Filozofsko fakulteto sem ga srečal v mestu in mi je ponudil svojo pomoč v literaturi in me povabil na svoj dom.

Leta 1994 smo obhajali 100. obletnico rojstva mojega starega ateja. Rodil se je v mestu Idrija 24. septembra 1894, očetu rudarju Janezu Knapu, roj. 13. 5. 1847, poročenemu 8. 5. 1892 z gospodinjo Antonijo Vidmar, roj. 9. 6. 1862. V petčlanski družini so rastli trije fantje (četrti je kot otrok umrl)
Praded je kot rudar zaslužil 30 kron na mesec in je težko preživljal družino. Že otroci so morali pomagati prehranjevati družino in že majhni dečki so morali obvladati staro idrijsko obrt kleklanje, ki jih je naučila mama. Ohranil je orodje in nekaj primerkov čipk, ki jih je ohranil in jih imamo doma. Bil je odličen učenec, in učitelj ga je nameraval poslati na prvo slovensko realko – na znamenito idrijsko realko, a oče mu ni mogel omogočiti šolanja. Zato se mu je učitelj maščeval in je moral ponavljati četrti razred, da ja dopolnil predpisano starost, nakar ga je oče dal v uk v Ljubljano za natakarja. Svoja učna leta je prebil v Narodni kavarni, ki je bila last znanega in zavednega slovenskega kavarnarja Franja Krapeža, ki so ga prijatelji nazivali »Živeli« in je bil starosta Sokolov.

Kot rojen Mariborčan imam zelo lepe spomine na moje mesto. Zavedajoči spomini pa segajo od leta 1960. Spominjam se gradnje srednje trgovske šole v Mariboru na Mladinski 14, za katero takrat še nisem vedel, da bom nekoč tam poučeval zgodovino. Okrog gradbišča sem se vozil s triciklom in opazoval gradnjo. S starim očetom sva hodila gledat tudi gradnjo Titovega mostu in opazoval sem, kako so nastajali mostovi kraki in poslušal sem modrovanje, da most ne bo vzdržal, če ne bo vmesnega stebra sredi Drave.
Meni kot otroku pa se je zdelo neverjetno, da so zadeli oba kraka mostu skupaj, da niso zgrešili spoja. Dobro se spomnim tudi 29. novembra 1963 – otvoritve mostu, saj sem držeč starega očeta za roko korakal za godbo na pihala, ki  je igrala ob otvoritvi.

Nisem odraščala v Mariboru, ampak v malem mestecu, oddaljenem 20 kilometrov od Maribora. S starši smo le redkokdaj skupaj obiskali »Mesto«, kakor smo Mariboru rekli, zato pa je bil vsak obisk toliko bolj slavnosten in poln pričakovanj. Potovanje nam je vzelo kar precej časa, vendar sem vsakič željno gledala skozi okno avtomobila kdaj bom končno zagledala prve hiše in okrašene izložbe. Maribor, še posebej ob praznikih, je bil prava paša za moje oči.
Od vsega pa mi je najbolj ostalo v spominu obvezno kosilo v Restavraciji Center. Zgradba, ki danes žalostno propada, je bila takrat vedno živahna in polna lačnih ljudi. Hrana je bila po mojem mnenju prav tam najboljša na svetu in za mene ni bilo lepše, bolj prostorne in bolj dišeče restavracije. Sama sem si lahko izbrala svoj obrok in ga položila na svoj pladenj, nato pa z majhnimi ročicami svoje dobrote negotovo odnesla do mize.

Ko se pogovarjam z otroci o deželi v kateri živimo, ugotavljam, da o njej zelo malo vedo. Še huje se mi zdi, da ne opažam pri njih nobenega navdušenja, nobenega občutka pripadnosti…

V nekem drugem času, le nekaj desetletij nazaj, se spominjam svojega otroštva. Otroci v vrtcu smo bili cicibani. Vedeli smo, kako se imenuje naša domovina, vedeli smo kdaj praznuje rojstni dan in vedeli smo, da bomo nekoč, ko nekoliko zrastemo postali pionirji.
Dobili bomo modre čepice in rdeče rutice, dobili bomo izkaznice, s katerimi bomo lahko vsakemu ponosno pokazali, da smo že veliki in pripadniki pomembne organizacije, ki ima v naši domovini pomembno vlogo in nalogo. V pionirsko organizacijo smo bili sprejeti v prvem razredu osnovne šole in sicer 29. novembra na rojstni dan naše domovine. Vedeli smo, da si moramo s pridnostjo prislužiti mesto v tej organizaciji, čeprav danes vem, da smo bili vanjo dejansko sprejeti vsi otroci (bolj, pa tudi manj pridni). Po proslavi ob sprejemu med pionirje smo bili pogoščeni. Vsi smo dobili čaj, žemljico in toplo hrenovko. To pa je bilo veliko.

Nekoč je bil Božiček skrivnostno bitje, ki ga ni nihče nikoli videl, danes pa »visi« skoraj z vsakega balkona

Nikoli nisem imela posebno rada zime. Izjema je le božični čas, ki je kljub hladnim zunanjim temperaturam topel in lep.
Lep zaradi številnih drobnih lučk, ki si jih prižgemo in si tudi tako morda malo podaljšamo kratke zimske dni, topel pa predvsem v srcih, ko se ozremo drug k drugemu, ko ne mislimo le nase, ampak predvsem tudi na to, kako bi vsaj malo razveselili vse, ki so nam blizu in jih imamo radi. Toplina, ki nam greje srca je že leta in desetletja enaka, vse drugo pa se je tudi okoli božiča z leti zelo spremenilo. Ko se danes sprehajamo po mestu ali predmestju nas iz vseh »vogalov« pozdravljajo rdeči Božički, ki so obviseli na ograjah, lestvah, strehah, oknih ali fasadah hiš… Zdi se mi, kot da nas ogrožajo, saj skoraj ne najdeš kotička, kjer ne bi bilo kakšnega Božička. Okoli njih pa mavrica pisanih luči – včasih sploh ne veš kam bi se ozrl.