V knjižni slovenščini bi jih imenovali domače zabave in so bili med mladimi znani verjetno že pred koncem petdesetih let, ko so se precej razmahnili zaradi dvigajočega se standarda in statusa staršev. Mladi, že mogoče v zadnjem razredu osemletke, prav gotovo pa skozi vsa srednješolska leta in naprej jih prirejali so zaradi praznovanja rojstnih dni, ponavadi ob koncu tedna ali proslavljanja mature in kar med tednom, ti so bili najslajši, ko so bili starši zdoma zaradi delovnih obveznosti (zdravniki, pedagoški delavci, funkcionarji). Pravi hausbal je za srednješolce potekal torej med tednom.

Radijska glasba v petdesetih in v prvi polovici šestdesetih let v oddaji „Želeli ste, poslušajte”
Od radijskih oddaj z zabavno glasbo ima oddaja „Želeli ste, poslušajte” morda najdaljši staž.  V petdesetih letih, iz leta v leto manj že v prvi polovici petdesetih let so odmevale partizanske pesmi in koračnice. Najbolj udarna med njimi sta bili „Pesem štirinajste” in „”Komandant Stane. V tem času se poleg narodno zabavne glasbe, ki je bila v mestih domena delavskega razreda, pojavijo tudi popevke, najpogosteje v srbohrvaščini na primer: „Kavboj Đimi, prerijska je sila (1953?)” in „Koliko te volim moja lipa Mare (1953?)” in „Ja se opraštam ciganica vama”. Slednjo še danes igrajo (romski) ansambli narodno zabavne glasbe iz držav bivše Jugoslavije.

V ljudskem spominu je dokaj zakoreninjena predstava, da se je v eri socializma učilo pretežno ruščino. To velja predvsem za leta do resolucije Informbiroja in še kakšno leto zanjo, razmeroma kmalu po prekinitvi s Sovjetsko zvezo in z njenimi sateliti pa sta v severovzhodni Sloveniji kot tuja učna jezika vendarle začela uveljavljati nemščina in angleščina. V prvi polovici petdesetih let so na tedanji šoli za trgovski promet (preveriti naslov) poučevali nemščino kot jezik sosednje države. Vsekakor v šolskem letu 1956-1957, morda pa že tudi veliko prej, so v prostorih, ki jih za popoldanske učne ure odstopila tedaj imenovana Pomožna šola (kasneje Šola Gustava Šiliha, danes bi ji rekli šola za učence s posebnimi potrebami) na Razlagovi ulici, kjer je še pred koncem petdesetih let zraslo prvo poslopje Višje ekonomske šole VEKŠ, predhodnice sedanje Ekonomsko poslovne fakultete EPF, potekali za osnovnošolce, tedaj je imela osnovna šola še štiri razrede, tečaji angleščine in nemščine, morda tudi francoščine in še katerega jezika.

Še v prvih štirih letih osnovne šole, morda še kakšno leto proti koncu petdesetih let pred uvedbo osemletnega obveznega šolanja in še morda v letu 1959, ko so ga uvedli, so bile zimske počitnice za teden dni daljše. Imeli smo torej tri tedne počitnic. Na našo veliko žalost so jih skrajšali na dva tedna prav gotovo že na samem začetku šestdesetih let. Podobno je bilo tudi z poletnimi počitnicami. Zdi se mi, da so trajale vse do 15. septembra, nato so jih skrajšali do 5. septembra. Skoraj prisegel bi, da smo se še kopali septembra na Mariborskem otoku še pred začetkom šolskega leta.

V nižjih razredih osemletke smo pisali v glavnem s svinčniki, še bolj pa s peresniki. Peresa, ki so bila nanje pritrjena, pri novejših izvedbah s preklopno ročico, smo pomakali v črnilnike. Živa klasika, kot že dolga desetletja nazaj! In vendar: svinčniki so sčasoma postajali po vsej svoji dolžini vse bolj pisani, na njih so bile vrisani razni predmeti, na primer prometni znaki in tudi držala peresnikov so se lesketala v prelivajočih se barvah. Kar lepo so ti peresniki izgledali na oko in tudi pero ni poplesavalo v njih med pisanjem.

S tem naslovom delam nehote krivico vsem tistim, ki so službeno odgovorni za varstvo, vzgojo in izobraževanje pred srednjim šolanjem in po njem. Statistično vzeto je morda razumljivo, da naredijo največji vtis pedagoški delavci iz srednješolskega izobraževanja ali da se vsaj največ govori o njih tudi takrat, ko se srečajo višje-, visokošolsko in univerzitetno izobraženci različnih strok. Glede na to, kako daleč seže spomin in kako zgodaj se pri posamezniku razvije sposobnost za ocenjevanje (so)človeka je razumljivo, da se vzgojiteljic in učiteljic iz zlasti prvih let osnovnega šolanja ne spominjamo tako živo in celovito kot tistih, ki sodelujejo v sistemu srednješolskega šolanja in kasneje študija.

Tega, kar se je zgodilo leta 1963 ali 1964 (se da preveriti!) v spomladanskem semestru na prehodu iz tretjega v četrto konferenčno obdobje res ne bi mogli in ne smeli imenovati mladostna neugnanost, navihanost ali potegavščina. Iz zbornice so po končanem učnem tednu, tedaj še ni bilo prostih sobot, izginile redovalnice. Morda res ne čisto vse, vendar veliko, vse preveč. V šolo se je tedaj, razumljivo, zajedlo moreče, morda tudi groteskno vzdušje. Velika večina tistih za katedrom in pred njim se je zavedala, da so v veliki zagati.

Do druge polovice šestdesetih, morda še nekaj let dlje je veljalo, da je bila Prva gimnazija po ukinitvi Klasične gimnazije leta 1959, danes bi rekli „elitna” mariborska srednja šola. Lahko bi ji dali tudi kakšen slabšalni pridevek, ki zadeva meščanstvo, medtem, ko je veljala Druga gimnazija, ki je imela tudi vzdevek „Začarani grad”, za „proletarsko” gimnazijo. Ta razliko je pripisati vpisnim pogojem po katerih se je za vpis na Prvo gimnazijo zahteval (zelo dober) prav dobri in odlični uspeh, za Drugo gimnazijo pa učni uspeh ni bil toliko pomemben.

Navada posamično obdarovati učitelje, v nižjih razredih osnovne šole so bile to skoraj izključno učiteljice, je bila zakoreninjena še v drugo polovico petdesetih let, v poklicnih šolah pa še vsaj do druge polovice šestdesetih let. To vem iz prve roke, saj je bila moja mati učiteljica predmetnega pouka v tretjem razredu osnovne šole, oče pa je bil predavatelj slovenščine, nemščine, kasneje pa tudi umetnostne zgodovine v šoli s triletnim učnim programom za prodajalce in aranžerje, že dolgo imenovane Center za blagovni promet. Ne vem, če je bil kateri stan v tedanjem socializmu tako množično obdarovan kot učiteljstvo.

V eni izmed ulic v ljubljanski Rožni dolini, zahodno, nedaleč od Študentskega naselja pod Rožnikom je vsaj še v prvi polovici sedemdesetih let stala enonadstropna hiša, zgrajena v letih med obema svetovnima vojnama, če že ne nekoliko prej. Za potrebe mariborskih študentov, študirajočih v Ljubljani jo je kupila z dvoriščem in gospodarskim prizidkom vred Mariborska občina. Hiša je imela dvojno funkcijo: v pritličju in na podstrešju so bili stanovanjski prostori, v prvem nadstropju, kamor so vodile izrabljene lesene stopnice pa je bil klubski prostor z vrati, ki so vodila na balkon, obrnjen proti vzhodu.