V razredu so ostali samo tisti, ki so prepisovali domače naloge, v glavnem od sošolk ali pa so mrzlično pregledovali učbenike ali zapiske, ponavadi boljših od sebe, če so pričakovali, da bodo vprašani, morda se je kdo nastavljal soncu na stopnišču pred gimnazijsko stavbo, vendar je pravi tok življenja tekel na moškem stranišču. Že takoj ob vstopu v vanj so zbodli v oči viseči „čiki”, cigaretni ogorki, ki jih je nekdo vrgel na strop tako, da so viseli navpično navzdol kot da so miniature kapnikov ali spečih netopirjev.

Kot dečki v prvih štirih letih osnovne šole Franca Rozmana Staneta, ki je vse do konca petdesetih let (preveriti!) domovala v pritličju Srednje ekonomske šole, nato pa se je preselila v novogradnjo ob Kersnikovi ulici, zlasti v tretjem in četrtem razredu (1956, 1957), smo se dečki najraje šli rokoborbo ali kot bi se temu reklo „metanja” kar med klopmi. Pretepov s pestmi nismo poznali. Pravzaprav bi šlo za zdravo merjenje deških moči, če ne bi prizorišča zagrizenega objemanja nasprotnikovega vratu in krčevitih poizkusov spraviti ga iz ravnotežja bila tako blizu od starosti sicer že zaobljenih, a zato nič manj trdih robov šolskih klopi, ki so bile tedaj z mizo povezane v celoto.

Kar pride v črevo, mora iti na čimbolj higienični način ven! Še do druge polovice petdesetih let in še kasneje so po domovih uporabljali namesto toaletnega papirja odrezke iz časopisov. Starši, to je bilo lahko tudi moško opravilo, so preganjali stare časopise in z zavidljivo spretnostjo s pomočjo noža ali celo ravnila rezali iz večkrat preganjenih časopisnih listov pravokotne odrezke in jih skrbno zložene enega vrh drugega polagali tam, kjer je bilo najprimerneje.

Meljski otroci so prišli razmeroma zgodaj v stik z vojsko. Otročaji so skušali posnemati korakanje vojakov po Meljski cesti in njihovo petje pesmi, ki so jo peli morda vse do šestdesetih let: „…mlada armija, nepobediva!” Najraje so hodili za njimi ali vštric z njimi med četo in pločnikom, ko so se vračali v meljske kasarne iz svojih vsakodnevnih vaj. Pri tem je dečke marsikdaj pobožal dobrohoten pogled korakajočega, ki se je morda spomnil na kakšnega svojih mlajših bratov ali celo na svojega sinka.

Otroški spomini iz petdesetih let povezujejo Rome z dvorišči. Ob kričanju „Lonce flikamo, nože, škarje brusimo” so ob spremstvu otročajev, ki so oponašali oglaševanje njihove dejavnosti prihajali na dvorišča potiskajoč pred seboj kot nekakšno samokolnico svoj delovni voziček. Dvokolesni voziček je imel leseno delovno omarico z orodjem in pripravami, ob njej ali pa nad njo pa je bil pritrjen vztrajnik, leseno kolo s prečkami, namenjeno za mirnejši tek brusnega kamna za nože in škarje. Pobarvan je bil zeleno ali morda olivno zeleno, torej z vojaško barvo, bog vedi na kakšen način pridobljeno iz kakšnega vojaškega skladišča.

Maribor ni samo eno izmed treh mest v Jugoslaviji po razširjenosti in pomenu industrijske proizvodne, takšno mesto si deli tudi po poškodbah zaradi bombardiranja med Drugo svetovno vojno. Ruševine so odstranili, večino že v prvih letih po koncu vojne, razmeroma veliko se je zgradilo novega, na vojno pa so spominjale vdolbine, ki so jih izsekali v pročelja drobci letalskih bomb.

Osrednji in zahodni del Slovenije pojmujeta Štajersko in seveda Maribor kot področje, kjer ljudje uporabljajo za medsebojni obračun še vedno vsaj nož, če že ne sekire. Tako je mati dekleta, študentke iz študentskega naselja pod Rožnikom, doma nekje iz Primorske, v začetku sedemdesetih let zaskrbljeno opozorila svojo hčer, ki jo je njen fant povabil na obisk svojim najbližjim sorodnikom v severovzhodno Slovenijo in tudi v Maribor, naj nikar ne hodi tja, ker da se tam štihajo.

Moje zgodnje otroštvo zajema trgovine na Meljski cesti: pekarno pri Genckerju, kot se jo je imenovalo še iz časov pred II. svetovno vojno in je stala v neposredni bližini upravnega poslopja podjetja Intes, mlekarno skoraj nasproti omenjene pekarne na drugi strani Meljske ceste, med železniškim nadvozom in križiščem Meljske ceste z Industrijsko pa še trgovino z zelenjavo v na isti strani hiše, kjer je bila pred leti gostilna Prlek, nato pa v isti ali v sosednjih dveh pritličnih zgradbah še eno pekarno in mesnico, če me spomin ne vara. V vseh teh lokalih so stregle prijazne ženske, v mesnici morda tudi moški in res se ne morem spomniti, da bi kdaj iz trgovine prinesel blago slabše kakovosti, ker sem bil pač otrok oziroma zgodnji najstnik.

Nakupljeno blago v trgovinah in izposojene knjige iz knjižnic so ljudje prinašali v pletenih mrežah iz vrvi. Za ročaje so sprva služili obroči, ki so jih izžagali iz vezanih plošč. Žagice za žaganje vezanih plošč so bile takrat hišno orodje, ki ga niso uporabljali samo otroci pri tako imenovanem „ročnem delu”, predhodniku današnjega tehničnega pouka. Kasneje so niti iz naravnih vlaken zamenjala umetna vlakna različnih barv, na primer rumene, zelene in modre, lesene ročaje pa so zamenjali plastični, enakih barv kot so jih imele mreže.

Zlasti v prvi polovici petdesetih let so v Mariboru prevladovala vozila, izdelana pred II. svetovno vojno in med njo. Med ostalinami iz vojne so bili najelegantnejši in so se morda prav zaradi tega najbolj vtisnili v spomin črni osebni avtomobili Mercedes, ki jih je videti kot avtomobile gestapa in nemških višjih oficirjev v filmih s tematiko iz II. svetovne vojne, pa naj bodo to jugoslovanski, ameriški, francoski ali sovjetski. Njihovo živo nasprotje so bili svetli osebni avtomobili DKW, ki so s svojim dvotaktnim motorjem puščali kaj nespoštljive zvoke, kot da nekaj prasketa in poka.