Bile smo tri sestre. Vsaka je imela svojo pupo, skupno pa sivega medveda, globok moder otroški voziček, lesenega gugalnega konjiča, tricikel, lesen skiro, garnituro sobnega pohištva, pletenega iz lesnih ostankov, za male pupice, kartonaste valje, v katerih je bilo raznobarvno steklo, v katerega smo gledali in videli vse mogoče prispodobe, vrtavko to je bila kovinska igrača – velikost manjše sklede, katero smo na tleh zavrteli okoli svoje osi in čim dlje se je vrtela lepše je bilo.

Za časa vojne sta bili dve kinodvorani Esplanade, današnji Partizan in Burg kino, današnji Udarnik. Stanovali smo v centru mesta in obiskovali samo ta dva kina, zato ne vem za druge kinodvorane. Po letu 1950 je bil letni kino na vrtu restavracije Gambrinus, to je vogal Gledališke in Gregorčičeve ulice, današnje prodajalne Tuš. Vhod je bil iz Gledališke ulice po masivnih stopnicah, katere so še danes delno vidne za železnimi vrati.

Otroci večji  in manjši, fantje in punce iz sosednjih hiš, smo skupaj družno hodili na otok. Večkrat smo še pred blagajno  čakali, ker smo bili prezgodnji, da so jo odprli in kupili vstopnice in eno kabino, kjer smo imeli vsi za obleke in za preoblečt. Blagajna je bila v stavbi in ne pri mostu kot je sedaj.
Po navadi smo kar hitro pojedli malico – kruh z mastjo, čebulo, sol, poper in papriko.

Nekatere odrasle punce, smo pri sosedi, ki se je spoznala na prerokovanje in gledanje na kavno usedlino klicali duhove. To je bilo tako, da smo se zvečer posedli okoli mize, ki je bila prekrita z ovijalnim papirjem. Mizica na tej mizi pa je bila na dve nogici in ena luknjica za nataknjen svinčnik. Vse je moralo biti lepljeno brez žebljev.Nato smo vsi, ki smo sedeli za mizo, dali prste na lepljeno mizico in nekdo, ki je pač želel klicati kakšnega pokojnika in ga spraševal o raznih zadevah, kar je bilo, oziroma kar bo.

Premnogi moji otroški spomini so zamegljeni. Ne zato, ker je vmes minilo toliko časa in so slike zbledele. Ne, ampak zato, ker so že nastali v zamegljenem ozračju …
Ko sem bil majhen, so kadili povsod. Kadili so na cesti, v gostilnah, v čakalnicah, na vlakih, v bankah in uradih … Kadili so zdravniki in sestre (tudi na otroškem oddelku), kadili so učitelji v zbornici, kadili so starši v avtu, doma in na obiskih (in obiskovalci pri nas) … V bifeju Bobi na Partizanski cesti, kjer je zdaj turistični center, se je od vrat, ko si vstopil, včasih videlo zgolj obrise osebe za točilnim pultom. Kadili so skoraj vsi, skoraj ves čas in skoraj povsod.

Mary ni nikoli hotela provocirati z mini krilom, še manj pa povzročati škandale. Zato je že zgodaj po "izumu" mini krila prej gole noge oblekla v fine tanke nogavice. Mini krilo je postalo dobrodošlo tudi kot oblačilo v boljši družbi. V rekordnem času od leta 1955 do 1966 je Mary Quant dosegla vrhunec. To je spoznala tudi angleška kraljica in ji leta 1966 podelila odlikovanje. Piko na i so dali njeni modi Beatli, ki so svoja dekleta oblekli v mini krilca in tako postali simbol 'swinging sixties'.

Televizija je bila vsekakor prava revolucija v naših življenjih. Čeprav sprva črno-bela nam je prikazala drugi svet. Spremljali smo športne, kulturne in zabavne dogodke ter gledali nadaljevanke.
V času predvajanja danes kultnih nadaljevank je bilo mesto izpraznjeno. Naslednji dan smo dogodke iz nadaljevank komentirali, sočustvovali z junaki in ugotavljali, kaj se bo zgodilo v naslednjem nadaljevanju.
Mladi junaki nadaljevank so bili samosvoji, neke vrste uporniki, in nekako smo se z njimi poistovetili.

Potovali smo s kolesi, vlaki, avtobusi …

Vse poletje smo preživeli na Otoku. Tja so nas starši vozili s kolesi. Naložili so veliko košaro s hrano, odejami, kopalkami za ves dan in nas otroke.
Nekoliko pozneje je oče kupil moped in na otok sem se vozila z njim, mama pa če vedno s kolesom.

Moja sestra in jaz sva obe oktobrski, zato sva kot otroka rojstni dan praznovali skupaj. Mama je naročila torto, vsi smo se lepo oblekli, na mizi je bil šopek obveznih nageljčkov. V načelu se iz otroštva spomnim le nageljčkov. So bili tako moderni, ali pa je bilo to edino cvetje, ki si ga lahko kupil? Seveda je bil ob nageljčkih tudi asparagus.
Takrat doma nismo imeli fotoaparata, kot ga ima danes vsaka družina (včasih že tudi vsak član družine svojega). Zato smo na praznovanje povabili enega in edinega fotografa v našem mestecu. Fotografiral je samo mojo sestro, samo mene, naju z najljubšimi igračkami, naju s torto, naju s starši…

Tako kot večina moških prebivalcev nekdanje domovine SFRJ sem tudi jaz moral k vojakom. Razpored mi je določil služenje v postojnskem pešpolku, ki je imel en bataljon v Pivki, kjer je sicer domovala oklepna divizija. Tako sem se 12. januarja 1978 z vlakom odpravil v Pivko. Zanimivo je, da sta se v roku dveh dni v vojsko odpravila tudi oba bratranca – Zvone v šolo za vodnike v Bilečo, Dušan pa k topničarjem v Ptuj – s katerima sem preživel zadnjih pet let v času študija v Ljubljani. No nekaj nasvetov smo pred odhodom seveda prejeli od njunega očeta, ki je bil major v pokoju. Da nadaljujem s prihodom v meni dotlej neznano Pivko, kjer je bil večji vojaški kompleks še iz časov italijanske vojske, medtem ko je poligon Poček »aktiven« še danes.