Rojena sem leta 1973. To dejstvo ni neposredno povezano z zgodbo, vendar se mi zdi, da je za vrednost spomina potrebno vedeti tudi, iz katerega časa izhaja.

Moja družina je nakupe poletne in zimske garderobe opravljala drugače, kot to počnem jaz danes. Dvakrat letno smo se odpeljali do Maribora in v Merkurju nakupili vso potrebno garderobo. Lahko bi rekli, da smo nakupili vse… od čevljev do plašča. Nato sta starša izpolnila kreditne pole, kar v trgovini, in z nakupom smo se odpravili domov.

V Lenartu so nato na travniku, kjer smo se otroci radi in veliko igrali, zgradili novo trgovino – Mercator. Našemu trgu (takrat Lenart še ni bil mesto) je bila ta »veleblagovnica« v ponos. Kot otrok sem bila kar navdušena nad njeno velikostjo, prostranostjo, veliko izbiro blaga (vsaj tako se mi je zdelo)…

Vendar so prišli malo težji časi, ko je vsega primanjkovalo. Spominjam se, da se je mama pritoževala predvsem nad pomanjkanjem kave in pralnega praška. Mene, kot otroka, pa to ni niti najmanj skrbelo. Veliko bolj me je skrbelo pomanjkanje čokolade.

Leta 1962 in leta 1963 in morda še v naslednjih letih so morali gimnazijci v prvem razredu opravljati po izteku zimskih počitnic opravljati enotedensko (1962), v drugem razredu pa dvotedensko (1963) proizvodno prakso. Na teh praksah, ki bi jih ustrezneje imenovali spoznavanje dela in organizacije v tovarnah, je bil morda za gimnazijce največji delovni napor priti ob šesti uri zjutraj na delo. Za večino njih tudi ni bilo nič kaj prijetno poslušati narodno zabavno glasbo iz zvočnikov (primer Tovarne železniških vozil „Boris Kidrič”), ki naj bi delovala kot dobrodošlica za začetek delovnega dne ali delovne izmene. So pa na praksi poleg spoznavanja dela in njegove organizacije pridobili marsikatero spoznanje o tedanjem stanju družbeno ekonomskih odnosih, o katerih med poukom niso slišali in kar ni bilo zapisano v učbenikih. Na primer delavci so se jim pritoževali, da prizadevni zaslužijo enako kot tisti, ki jim delo ne diši najbolj.

Do začetka petdesetih let smo stanovali v pobreškem didu (Dom igre in dela, kasneje otroški vrtec), kjer že dolga leta deluje Sonček. Skozi okna, obrnjena proti pokopališču sem gledal ljudi, kako so skušali na Dan mrtvih tudi z golimi rokami izkopati luknjo v sneg, da bi lahko postavili na grob sveče.

Leto dve kasneje, ko smo se preselili v Studence, sem opazoval skozi okno na Ruški cesti, kjer smo stanovali, kako se telegrafske žice debelijo zaradi snega, ki je snežinka za snežinko posedal nanje, dokler se ena za drugo niso pretrgale. In kakšni kupi snega so bili pred hišami, kjer naj bi bil pločnik! Le ozka gaz je vodila ob njih.

Najpogosteje se je zajtrkovalo in večerjalo nadrobljen kruh, prelit s kavnimi nadomestki „Projo, Divko in Franckom”, ki jih je mogoče videti v samopostrežnih trgovinah še danes. Namesto kavnega nadomestka je bilo dostikrat uporabljeno mleko. Ena najbolj slastnih inačic tovrstnega prehranjevanja zjutraj in zvečer je bila žemljica, narezana v kolobarje in prelita s toplim mlekom. Svoj čar je imel tudi kruh, če ga je mati pred prelitjem narezala na majhne kocke. Tudi pšenični zdrob, imenovan „gris”, pa tudi mlečni riž, ki se ju je posipavalo v drugi polovici petdesetih let že s kakavom sta bila ne tako redko za zajtrk in/ali za večerjo.

V petdesetih letih, morda še kakšno leto v šestdesetih, je bil ogled nogometnih tekem nekaj čisto drugega kot dandanašnji in vsaj trideset let nazaj. V spremstvu staršev, to je očetov in bližnjih sorodnikov, najpogosteje so bili to strici ali stari očetje, so si nogometne tekme lahko ogledovali tudi dečki, ne da bi se bilo bati, da se jim bi kaj hudega zgodilo. Kot da bi jih kdo popeljal na sprehod, v cirkus ali v živalski vrt.

Dečki s(m)o takrat spoznavali poleg veščine igre tudi športnega vedenja. Nepojmljivo za današnji čas je, da si videl odrasle, kako so od časa do časa zaploskali ali vsaj odobravajoče zamrmrali ob duhoviti potezi nasprotnega moštva. Dečki smo spoznavali svoje idole med mariborskimi igralci. Eden od tistih, ki se je gledalcem, starim in mladim najbolj vtisnil v spomin, je bil Železinger, „Luda”, sicer vestni delavec v Tamovem vzdrževanju, markantna pojava, ki je bil „specialist” igre z glavo, ne glede na to ali je bila usnjena površina žoge suha ali blatna.

Rojena sem leta 1973. Pri nas nismo pričakovali Božička, pričakovali smo Dedka mraza. Priznam, malo sem zavidala prijateljici, ki sta jo obiskala kar dva "dobra moža" Miklavž in Božiček, jaz pa sem morala čakati vse do novega leta, da me je obdaril Dedek mraz. A vse se je vedno izravnalo takoj, ko sem dobila darila, prijateljica pa je na svoja že pozabila. V najlepšem spominu so mi ostala praznovanja v vrtcu. Vsi smo napeto pričakovali prihod Dedka mraza v vrtec. Posebna čast je bila, če si bila kot deklica izbrana za vlogo snežinke, ki so v krogu plesale okoli Dedka mraza, medtem ko je on sedel na stolu in nas dobrohotno opazoval. Obvezne bele "štramplice" in bel pulover ali puli in že si se počutila kot nadvse elegantna baletka. Vedno nas je lepo obdaroval, darila so bila shranjena v plastične vrečice. Kakšna knjiga, igra, sladkarije in bili smo srečni in zadovoljni. Še obvezna fotografija z Dedkom mrazom in že se je podal v naslednjo skupino.

Včeraj sem brala, veliko časa za branje sem imela. Brala sem Marijo Jurić Zagorko, Kneginja iz Petrinjske ulice. A ni pomembna knjiga, pomembno je spoznanje, ki sem ga ob tem dosegla - knjige več ob koncu branja ne zapiramo, ugasnemo jo. Ali se sploh zavedamo, kako zelo močno se je naše življenje spremenilo v le nekaj letih? Ali bodo naši vnuki še sploh listali knjige, bo pomembno ali je mehka ali trda vezava, ali pa bo pomembno le še, kdo ima bolj sofisticiran "e-book", računalnik itd.?
Ja, življenje se spreminja.

(Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov)

Pošiljam enega izmed  spominov na 50-leta prejšnjega stoletja.  V tem času smo radi hodili v čudovit poletni kino v Žolgarjevo šolo na Žolgarjevi ulici. Uradno se je šola imenovala Državna mešana osnovna šola Magdalenska. Seveda je takrat veljala še hora legalis, po osmi uri zvečer mlajši nismo smeli biti na ulici. Ampak filmi, predvsem barvni v tistem času, so bili tako privlačni. Tako sem hodila v kino s starši in se skrivala med oba. Tako ponosna sem bila, da se mi je uspelo prebiti na notranje dvorišče šole in tam sem se počutila varno in seveda odraslo.

Zgodovino ustvarjajo ljudje, Maribor so ljudje, muzej je za ljudi in z ljudmi. Muzej narodne osvoboditve izhaja iz lokalnega okolja in v njega vrača, ljudje ustvarjajo naš muzej, njihove zgodbe so povezane z muzejem in z ljudmi, ki delamo v njem. Obiskovalci našega muzeja so naši sodelavci, so naši kritiki, so naš navdih in so naši zaupniki.
Kdo je »ustvarjal« Kulturni praznik, 8. februarja 2011 v Muzeju narodne osvoboditve Maribor? V objektiv jih je ujel Branimir Ritonja, ki trdi, da »v Mariboru živijo veseli ljudje«!