(Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov)

Televizija je bila s svojimi beograjskimi humorističnimi nadaljevankami Novaka Novaka (?)  v prvi šestdesetih letih  morda še najbolj jugoslovansko povezovalna. Tako so dijaki med odmori in med druženjem po pouku, prav gotovo pa tudi študentje in generacije v mlajših srednjih letih oponašali določene prizore v izvirnem jeziku. Na primer, ko šef restavracije kliče natakarja, naj prinese sekiro, s katero bi naj prisilil gosta, ki zaradi slabo pripravljene hrane v restavraciji ni hotel jesti. „Prle (ime natakarja), donesi sekiricu!” je odmevalo med odmori po gimnazijskih hodnikih in straniščih na Prvi gimnaziji v Mariboru, pa tudi v Študentskem naselju v Ljubljani še leta po koncu predvajanja nadaljevanke. Podoben učinek, vsaj kar zadeva občudovanje umetniške dovršenosti so imele nadaljevanke beograjske in zagrebške televizijske hiše. „Dudek” so naši ljudje svoj čas govorili o tistem, ki se na določenem področju ni znašel ali pa je bil za določeno okolje preveč naiven.

(Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov)

V petdesetih letih se poleg stalnice – partizanskih filmov pojavijo v velikem številu ameriški filmi, pa ne samo tisti za otroke iz Walt Disneyeve proizvodnje, ampak predvsem kavbojke, tik za njimi kriminalke, za njimi pa musicali, viteški in vojaški filmi iz II. svetovne vojne. O sovjetskem filmu, ki ga navajajo starejši pripadniki baby boom generacije (novinar Srečko Nierdorfer) skorajda ni bilo več sledu. Resnici na ljubo je treba povedati, da so v petdesetih letih vrteli tudi ameriške filmane drame svetovno znanih dramatikov Eugena O’ Neilla, Teneseeja Williamsa in Arthurja Millerja. Tudi ostali tuji film je bil dokaj solidno zastopan, vsaj kar zadeva Evropo, zlasti velja to za italijanski neorealizem. V petdesetih letih so priljubljeni filmski igralci in igralke dobivali kar ljudske, domače vzdevke, tako na primer je postal Humphrey Bogart „Hemfa”, igralec italjanskega rodu Lino Ventura, junak francoskih kriminalk „Lino maher”.

(Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov)

Odrasli moški so v petdesetih letih nosili pumparice, ki so bile popularne tudi pri dečkih in mladini. V kolikor so bile hlače dolge in je njihov lastnik imel dvokolo, v prvi polovici petdesetih let, jih je imelo malo ščitnik za verigo, so, da se ne bi hlačnice zataknile med pogonski zobnik in verigo, hlačnico, ki je bila najbližje verigi, speli s sponko, imenovana „klipsna”, ki je bila nekakšen simbol odraslosti, saj je le malo dečkov imelo kolo. Zelo pogosto oblačilo za vse generacije moškega spola je bil pleteni brezrokavnik. Od pokrival je bil, tako kot vidimo v filmih, pogost ka(č)ket, kapa s ščitnikom, nepogrešljivo pokrivalo delavskega razreda (in aristokracije pri golfu, kriketu in na lovu), morda še pogosteje pa je bila razširjena polstena kapa iz modrega, tudi črnega sukna s čepkom kot da gre za baretke, vendar povlečena globoko navzdol na glavo do ušes, tako da je izgubila njen videz, če je to sploh kdaj bila.

(Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov)

Hodeč po ulicah, še bolj pa po dvoriščih, če so bila okna in balkonska vrata odprta, pa tudi po stopniščih, če so bila okna in vrata zaprta, se je skozi petdeseta leta prenekaterikrat razlegalo otroško vpitje ob značilnem rotenju in obljubljanju: „Ljuba mama, ljuba mama/ljubi ata/ljubi, ljubi ata, saj tega (ali onega) ne bom storil nikoli več, saj bom priden!”. Pri opravilu fizičnega kaznovanja niso matere prav nič zaostajale za očeti, prej nasprotno. Poleg težke roke je bila pri tem za dandanašnji nepojmljivem kaznovalnem postopku v rabi najbolj pogosto kuhalnica, manj pogosto pa očetov pas.

(Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov)

Kopališče na Mariborskem otoku je bilo zgrajeno leta 1930 in je slovelo kot eno izmed najlepših kopališč. Mariborčani smo bili ponosni nanj in goste iz drugih krajev radi peljali na kopanje v treh bazenih, ki so bili namenjeni kopalcem različnih starostnih obdobij. V najmanjšem so se lahko kopali že dojenčki stari nekaj mesecev, v srednjem otroci, ki so se učili plavanja, v velikem odrasli, najpogumnejši pa so skakali z vrha skakalnice in pri tem so jih vsi, ki so bili takrat v kopališču, občudovali.

Študijski krožek v Muzeju narodne osvoboditve Maribor – Muzej spominov

Pust leta 1955

Moji prvi spomini na pust segajo v leto 1955. Spominjam se, da mi je moja mama Viktorija Kristan (rojena Kokal)  sešila obleko za Princesko. Sešila je roza nabrano krilo in belo bluzo ter črn žametni pas, na katerega je prišila šopek cvetlic iz blaga. Iz roza garna je spletla malo roza čepico in nanjo prišila dva bela trakova, s katerima sem čepico zavezala pod brado. Tistega leta so organizirali pustovanje za otroke iz Maribora v Unionski dvorani. Tja me je peljala moja mama. Spominjam se razsvetljene dvorane z veliko otroki in glasno glasbo. Otroci smo se prijeli za roke in plesali v krogu. Dobili smo malinovec in sladkarije. Za najlepšo masko pa je bil takrat izbran Kuharček.

(Nagradni natečaj Zapišimo in ohranimo spomine…)

Odločila sem se, da bom opravila intervju z mojo babico Majdo Jecelj, rojeno 28.06.1939,  ki je zadnji dve leti  druge svetovne vojne preživela v rojstnem kraju njene matere Zinke Vajngerl. To je bilo v Mali Nedelji v Slovenskih goricah. Tam je bila pri svojem stricu Lovrencu Slana, posestniku z veliko domačijo, mnogo zemlje in živine. Zaradi nevarnosti, da jo Nemci, ki so okupirali ta del Slovenije, internirajo daleč od domačih krajev, in zaradi vedno bolj pogostih bombardiranj, jo je tja poslala njena mati.

(Nagradni natečaj Zapišimo in ohranimo spomine…)

Vsak, ki je sodeloval ali živel v času vojne, ima svoje spomine na te dogodke. Iz časa vojne nimam nobenih spominov, saj sem se rodil po njej. Očetovi spomini na vojno so mi pomagali najti odgovore na različna vprašanja, ki so se mi porajala.
Predstavil bom vojno za osamosvojitev Slovenije, ki se je začela 26. junija  in končala 7. julija 1991. Vojna, ki je trajala deset dni je potekala po celotni Sloveniji. V vojni je sodelovalo 26 000 ljudi iz vojske in policije, med njimi je bil tudi moj oče, Boštjan Ropič, kot pripadnik policije. Odločil sem se, da bom  podelil njegove izkušnje iz vojne.

(Nagradni natečaj Zapišimo in ohranimo spomine…)

24. septembra 1944 so Nemci požgali vas Planico nad Framom. Požgali so sedem kmetij in planiško osnovno šolo.
Nekaj domačinov so zaprli v eno od kmetij in jim zagrozili, da bodo požgali hišo. Med njimi je bila tudi moja prababica Julijana. V naročju je držala eno leto starega otroka. To je bil moj deda. Začel je močno jokati in Nemci so rekli, naj odnese otroka k svojim sorodnikom.

(Nagradni natečaj Zapišimo in ohranimo spomine…)

Tema, katero vam bom danes predstavil je Jugoslavija, ki se je mnogi spominjajo z nostalgijo, in sicer z poudarkom na industrijski razvoj. Večina ljudi in sorodnikov se strinja, da je takratno življenje bilo lepše. Pravijo, da nobeden državljan ni imel problemov z zaposlitvijo. Država se jim je zdela lepše urejena. Intervju sem opravil z očetom. Veliko sem izvedel tudi o vsakdanjiku in razvijanju Slovenije in takratnega odnosa med Slovenci in drugimi narodi takratne Jugoslavije.
Tomaž: Kako je takrat potekal vsakdanjik in kakšne so bile navade ljudi?