Še v prvih štirih letih osnovne šole, morda še kakšno leto proti koncu petdesetih let pred uvedbo osemletnega obveznega šolanja in še morda v letu 1959, ko so ga uvedli, so bile zimske počitnice za teden dni daljše. Imeli smo torej tri tedne počitnic. Na našo veliko žalost so jih skrajšali na dva tedna prav gotovo že na samem začetku šestdesetih let. Podobno je bilo tudi z poletnimi počitnicami. Zdi se mi, da so trajale vse do 15. septembra, nato so jih skrajšali do 5. septembra. Skoraj prisegel bi, da smo se še kopali septembra na Mariborskem otoku še pred začetkom šolskega leta.

V nižjih razredih osemletke smo pisali v glavnem s svinčniki, še bolj pa s peresniki. Peresa, ki so bila nanje pritrjena, pri novejših izvedbah s preklopno ročico, smo pomakali v črnilnike. Živa klasika, kot že dolga desetletja nazaj! In vendar: svinčniki so sčasoma postajali po vsej svoji dolžini vse bolj pisani, na njih so bile vrisani razni predmeti, na primer prometni znaki in tudi držala peresnikov so se lesketala v prelivajočih se barvah. Kar lepo so ti peresniki izgledali na oko in tudi pero ni poplesavalo v njih med pisanjem.

S tem naslovom delam nehote krivico vsem tistim, ki so službeno odgovorni za varstvo, vzgojo in izobraževanje pred srednjim šolanjem in po njem. Statistično vzeto je morda razumljivo, da naredijo največji vtis pedagoški delavci iz srednješolskega izobraževanja ali da se vsaj največ govori o njih tudi takrat, ko se srečajo višje-, visokošolsko in univerzitetno izobraženci različnih strok. Glede na to, kako daleč seže spomin in kako zgodaj se pri posamezniku razvije sposobnost za ocenjevanje (so)človeka je razumljivo, da se vzgojiteljic in učiteljic iz zlasti prvih let osnovnega šolanja ne spominjamo tako živo in celovito kot tistih, ki sodelujejo v sistemu srednješolskega šolanja in kasneje študija.

Tega, kar se je zgodilo leta 1963 ali 1964 (se da preveriti!) v spomladanskem semestru na prehodu iz tretjega v četrto konferenčno obdobje res ne bi mogli in ne smeli imenovati mladostna neugnanost, navihanost ali potegavščina. Iz zbornice so po končanem učnem tednu, tedaj še ni bilo prostih sobot, izginile redovalnice. Morda res ne čisto vse, vendar veliko, vse preveč. V šolo se je tedaj, razumljivo, zajedlo moreče, morda tudi groteskno vzdušje. Velika večina tistih za katedrom in pred njim se je zavedala, da so v veliki zagati.

Do druge polovice šestdesetih, morda še nekaj let dlje je veljalo, da je bila Prva gimnazija po ukinitvi Klasične gimnazije leta 1959, danes bi rekli „elitna” mariborska srednja šola. Lahko bi ji dali tudi kakšen slabšalni pridevek, ki zadeva meščanstvo, medtem, ko je veljala Druga gimnazija, ki je imela tudi vzdevek „Začarani grad”, za „proletarsko” gimnazijo. Ta razliko je pripisati vpisnim pogojem po katerih se je za vpis na Prvo gimnazijo zahteval (zelo dober) prav dobri in odlični uspeh, za Drugo gimnazijo pa učni uspeh ni bil toliko pomemben.

Navada posamično obdarovati učitelje, v nižjih razredih osnovne šole so bile to skoraj izključno učiteljice, je bila zakoreninjena še v drugo polovico petdesetih let, v poklicnih šolah pa še vsaj do druge polovice šestdesetih let. To vem iz prve roke, saj je bila moja mati učiteljica predmetnega pouka v tretjem razredu osnovne šole, oče pa je bil predavatelj slovenščine, nemščine, kasneje pa tudi umetnostne zgodovine v šoli s triletnim učnim programom za prodajalce in aranžerje, že dolgo imenovane Center za blagovni promet. Ne vem, če je bil kateri stan v tedanjem socializmu tako množično obdarovan kot učiteljstvo.

V eni izmed ulic v ljubljanski Rožni dolini, zahodno, nedaleč od Študentskega naselja pod Rožnikom je vsaj še v prvi polovici sedemdesetih let stala enonadstropna hiša, zgrajena v letih med obema svetovnima vojnama, če že ne nekoliko prej. Za potrebe mariborskih študentov, študirajočih v Ljubljani jo je kupila z dvoriščem in gospodarskim prizidkom vred Mariborska občina. Hiša je imela dvojno funkcijo: v pritličju in na podstrešju so bili stanovanjski prostori, v prvem nadstropju, kamor so vodile izrabljene lesene stopnice pa je bil klubski prostor z vrati, ki so vodila na balkon, obrnjen proti vzhodu.

To so bile nekakšne policijske ure s katerimi so hoteli šolniki za višje razrede osemletke in za srednje šole vsaj zmanjšati, če že ne niso mogli preprečiti nočnih avantur mladega rodu, ki bi se naj ob poznih večernih pripravljal na počitek za šolske napore naslednjega dne, ne da pa tava naokoli in išče neprimerno družbo ali da se spušča v dejavnosti za katere bi naj bili še premladi. Celo tisti, ki so imeli dovolilnice za večerne športne treninge na primer gimnastike pri Telesno vzgojnem društvu TVD Partizan ali ure v nižji glasbeni šoli so se počutili neprijetno, če so se srečali s „profesorjem” kot s(m)o jih svoj čas imenovali.

V razredu so ostali samo tisti, ki so prepisovali domače naloge, v glavnem od sošolk ali pa so mrzlično pregledovali učbenike ali zapiske, ponavadi boljših od sebe, če so pričakovali, da bodo vprašani, morda se je kdo nastavljal soncu na stopnišču pred gimnazijsko stavbo, vendar je pravi tok življenja tekel na moškem stranišču. Že takoj ob vstopu v vanj so zbodli v oči viseči „čiki”, cigaretni ogorki, ki jih je nekdo vrgel na strop tako, da so viseli navpično navzdol kot da so miniature kapnikov ali spečih netopirjev.

Kot dečki v prvih štirih letih osnovne šole Franca Rozmana Staneta, ki je vse do konca petdesetih let (preveriti!) domovala v pritličju Srednje ekonomske šole, nato pa se je preselila v novogradnjo ob Kersnikovi ulici, zlasti v tretjem in četrtem razredu (1956, 1957), smo se dečki najraje šli rokoborbo ali kot bi se temu reklo „metanja” kar med klopmi. Pretepov s pestmi nismo poznali. Pravzaprav bi šlo za zdravo merjenje deških moči, če ne bi prizorišča zagrizenega objemanja nasprotnikovega vratu in krčevitih poizkusov spraviti ga iz ravnotežja bila tako blizu od starosti sicer že zaobljenih, a zato nič manj trdih robov šolskih klopi, ki so bile tedaj z mizo povezane v celoto.