V nižjih razredih osemletke smo pisali v glavnem s svinčniki, še bolj pa s peresniki. Peresa, ki so bila nanje pritrjena, pri novejših izvedbah s preklopno ročico, smo pomakali v črnilnike. Živa klasika, kot že dolga desetletja nazaj! In vendar: svinčniki so sčasoma postajali po vsej svoji dolžini vse bolj pisani, na njih so bile vrisani razni predmeti, na primer prometni znaki in tudi držala peresnikov so se lesketala v prelivajočih se barvah. Kar lepo so ti peresniki izgledali na oko in tudi pero ni poplesavalo v njih med pisanjem.

V prvem razredu nižje gimnazije, oziroma v petem razredu pa se je opremljenost s pisali drastično spremenila. Ne da bi se prav zavedli, smo že v socializmu postali priče razslojevanja, kar je videlo tudi na pisalih. Začelo se je pri grafitnih svinčnikih. Otroci premožnejših staršev so imeli čehoslovaške medeno rumene kovinske patentne svinčnike Koh-i-noor s šesterokotno oblikovanim držalom na koncu katerega je bil privit nastavek za šiljenje mine. Nalivna peresa tistih s starši z debelejšimi denarnicami so bila izdelek zahodno nemškega proizvajalca Pelikan. Z držalom z menjajočimi se črnimi in zelenimi, redkeje rjavimi vzdolžnimi črtami so odstopala, od cenejših domačih. Kemičnih svinčnikov učitelji niso radi videli, ker, da so kvarila pisavo, zato še niso bila toliko pogosta. Tudi po barvnih svinčnikih se je videlo, koliko zaslužijo starši. Najdražji barvniki so bili zloženi v kovinske škatle z imenom Othello. V teh škatlah so bili kompleti po 12 in tudi 24 barvnih svinčnikov. Ostali smo imeli barvnike Grafos oziroma TOZ (Tvornica olovaka Zagreb). Razlika med domačimi in prej imenovanimi barvniki je bila več kot očitna. Domači so se hitreje lomili, njihove barve niso bile tako žive. Pa vendar! Kdor je bil nadarjen za risanje je tudi s temi barvniki znal narisati kar lepo risbico. Podobno je bilo s šestili. Kraljevala so šestila Richter za katera sem bil do svojih štiridesetih let in še nekoliko čez prepričan, da so zahodnonemški izdelek. Glede na njihov videz in mehanizem, ki je preprečeval, da bi šestilo med risanjem kroga spreminjalo njegov premer ne bi nikoli pomislil, da so bila vzhodnonemški izdelek. Najcenejši domači primerek je bil pravi vzorčni primerek socialistične preprostosti: Imel je samo en krak, drugega je prestavljal svinčnik, vtaknjen v obročast nosilec, gibljivo spojen z edinim krakom šestila. Tudi v tem primeru bi rad zapisal, da na učni uspeh pri matematiki ni vplivala kakovost šestila, ampak nadarjenost za matematiko, pravilneje geometrijo, žal pa je treba upoštevati, da so starši tistega, ki je imel tako drago šestilo tudi zmogli najeti inštruktorja za matematiko, v kolikor se inštruiranja svojega otroka niso lotili sami.


mag. Borivoj Breže