Običajno živi v ljudskem spominu kot oblika dela na tujem „gastarbajterstvo”. V samem začetku šestdesetih let so jugoslovanske oblasti uvidele, da preti večnacionalni državi velika brezposelnost in so, da bi se rešili tega problema, izbrale manjše zlo. Tisoči delavcev iz vse tedanje Jugoslavije so se zgrinjali v dežele zahodne in severne Evrope. Veliko se jih je vrnilo domov in si ustvarilo tako visok življenjski standard, kot si ga z vestnim delom v svoji domovini ne bi moglo nikoli ustvariti, čeprav so tudi mnogi poprijeli za delo, ki je bilo pod njihovimi kvalifikacijami.

Oba moja starša, sta bila nadarjena za slikanje in risanje. Oče je bil bolj naklonjen slikanju z olji in pretežno za svoje potrebe, mati je rada risala z barvniki in slikala akvarele za učni proces.

Moje prvo dojemanje matere kot risarke in slikarke se je porajalo že konec štiridesetih let, ko smo stanovali na Pobrežju, v poslopju v katerem je bil vrtec, takrat imenovan še did (dom igre in dela), morda je bil v njem še kakšen nižji razred tedanje osnovne šole.

Mati mi je v otroštvu pripovedovala, da je v Mariboru pred II. svetovno vojno živel posebnež z vzdevkom Prezident, ki si je na noge narisal čevlje z vezalkami vred. Z njimi sem se začel srečavati kmalu po svojem desetem letu.
Prvi, ki sem ga videval, je bil oblečen v temno suknjo in v kratke, skoraj do kolen segajoče hlače in je venomer nosil dežnik, s katerim je, ko se je približal kakšni ženski od zadaj in ji z ročajem dežnika začel ob slaboumnem režanju kot da je sam peklenšček dvigovati krilo.

Zgodovino ustvarjajo ljudje, Maribor so ljudje, muzej je za ljudi in z ljudmi. Muzej narodne osvoboditve izhaja iz lokalnega okolja in v njega vrača, ljudje ustvarjajo naš muzej, njihove zgodbe so povezane z muzejem in z ljudmi, ki delamo v njem. Obiskovalci našega muzeja so naši sodelavci, so naši kritiki, so naš navdih in so naši zaupniki.
Kdo je »ustvarjal« Kulturni praznik, 8. februarja 2011 v Muzeju narodne osvoboditve Maribor? V objektiv jih je ujel Branimir Ritonja, ki trdi, da »v Mariboru živijo veseli ljudje«!

V času Kraljevine Jugoslavije smo živeli v Lenartu. Oče je bil notar in je imel stike z veliko ljudmi. V Mariboru je spoznal tudi gospoda Macuna, ki je bil veletrgovec s tekstilom, trgovino je imel na Gosposki ulici. Bil je poročen in imel dve hčerki. Otroci smo velikokrat poslušali njihove pogovore, čeprav nismo smeli v njih sodelovat. Gospod Macun je bil dober človek, rad je pomagal, kjer se je le dalo.
V trgovini je imel tudi blago za najbolj revne (ceneno blago), ki včasih niso rabili plačati takoj, včasih je tudi kar pozabil, da mu je kdo kaj bil dolžan. V trgovini pa je imel tudi drago blago, odličnih materialov. Ko je blago prodajal, je kupcem dajal vedno dobro mero. G. Macun je bil moj birmanski boter in kadar so šli moji starši k njemu na obisk, sva lahko šla z bratom zraven.

V Ljubljani sem 1979. leta kupil knjigo Zlomljeno sidro, kapitana bojne ladje Mirka Pleiweissa. Knjiga me je fascinirala in sklenil sem kapitana osebno spoznati. Bil sem študent 4. letnika zgodovine in sem se odpeljal k njemu s knjigo na Rosinovo 25, kjer je živel s prošnjo za avtogram.
Gospod kapitan me je ljubeznivo sprejel in po kratkem razgovoru z mano podpisal knjigo s posvetilom: Objektivnemu idealistu v spomin«. Izrazil sem željo, da bi naredil iz njegovega življenjepisa diplomsko nalogo. Bil je zelo navdušen in začel sem zahajati k njemu. Obiskal me je tudi na mojem domu in sklenila sva prijateljstvo. Žal, pa je ob obisku njegovega prijatelja Leona Štuklja na stopnišču padel in si poškodoval arkado. To mi je še povedal, na kar je čez tri dni v četrtek v decembru 1979. leta umrl. Čez tri tedne je za njim umrla še njegova žena Czöre.

Moj dedek Franc Knap nam je kljub visoki starosti zelo rad pripovedoval o letih, ki jih je preživel v gostinstvu.
Po rodu je bil iz Idrije in oče ga je 1909. leta poslal v Ljubljano v uk za natakarja. Svoja učna leta je prebil v Narodni kavarni, ki je bila last znanega in zavednega slovenskega kavarnarja Franja Krapeža, ki so ga prijatelji nazivali »Živeli« in je bil starosta Sokolov.
Tiste čase v naših krajih ni bilo gostinske šole. Edino na Dunaju je bila ena, a ta ni bila dostopna našim ljudem. V svoji učni dobi je delal vse od kraja od zore do mraka. Učna doba je trajala tri leta. Imel je to srečo, da je bil pri dobrem kavarnarju. V to kavarno so hodili znani slovenski kulturni možje. Rad se spominja pesnika Antona Aškerca, igralca Ignaca Borštnika, slikarje Maksima Gasparija, Matija Jamo in Riharda Jakopiča, pisatelja Frana Govekarja, glasbenika Mateja Hubada in politika in pisatelja Ivana Tavčarja. Od 1913. do 1915. leta je delal v kavarni Evropa, ki je še sedaj odprta. Tja so zahajali pesnika Cvetko Golar in Oton Župančič in pisatelj Ivan Cankar. V stari Avstriji so bile kavarne center kulturnega in političnega življenja in v tistem času so se vsi vidni slovenski možje zbirali v kavarnah.

Od 1915. do 1918. leta je bil na tirolski fronti. 1918. leta je delal v Prešernovi kavarni in 1919. leta v kavarni Zvezda v Ljubljani. 1920. leta pa je delal še v Osijeku.
1921. leta je prišel v Maribor in tukaj je do 1946. leta nepretrgoma delal v Mariborski kavarni Jadran na vogalu Mlinske ulice in Partizanske ceste, tam, kjer je danes prodajalna železnine. Kavarna je bila od 1926. leta last Josipa Šerca. V kavarno so v glavnem zahajali slovenski gostje, deloma tudi tujci – potniki iz Avstrije zaradi bližine kolodvora. S teraso vred je kavarna sprejela lahko hkrati tristo gostov.

Rojen v Ravnah 16. 10. 1910, umrl v Mariboru 6. 11. 1998, po poklicu frizer in prostovoljni gasilec, mali človek, vse življenje priden in delaven. Imel je svoj frizerski salon v stari hiši na Partizanski cesti, ki so jo podrli in je danes park in spomenik Borisu Kidriču. Nato se je preselil v lokal na Šentiljski cesti, od kjer se je upokojil. Bil je moj osebni frizer in se ga spominjam, ko sem bil star dve leti, ko mi je postrigel »blontne« kodre.
Spominjam se, da sem stal na stolu in kričal. Od takrat sem ga redno obiskoval vse do njegove upokojitve in še 15 let, ko je bil že upokojen, na njegovem domu. Tako da me je strigel 39 let in to samo on. Zadnja leta je bil v Domu Danice Vogrinec, kjer sem ga tudi obiskoval. Bil je pravi mariborski original in je ogromno vedel zgodovine, saj je strigel številne znane osebe in je bil vir ustne informacije.

Prof. zgodovine in geografije Janez Muzlovič (1915-2002) je bil moj profesor zgodovine na II. Gimnaziji v letih 1972-76, ki je s svojim izjemnim pristopom zgodovine bistveno oblikoval mojo osebnost in nadaljnjo življenjsko pot. Znan je bil tudi po svojih kolesarskih izletih po  Jugoslaviji, o katerih mi je pripovedoval, kot udeleženec znani mariborski stomatolog dr. Marko Berčič, ko so v enem mesecu prevozili celo Jugoslavijo.
To je bilo v šestdesetih letih. Skoraj do svoje smrti je Muzlovič redno hodil na Matterhorn.  Ko sem se vpisal na Filozofsko fakulteto sem ga srečal v mestu in mi je ponudil svojo pomoč v literaturi in me povabil na svoj dom.

Leta 1994 smo obhajali 100. obletnico rojstva mojega starega ateja. Rodil se je v mestu Idrija 24. septembra 1894, očetu rudarju Janezu Knapu, roj. 13. 5. 1847, poročenemu 8. 5. 1892 z gospodinjo Antonijo Vidmar, roj. 9. 6. 1862. V petčlanski družini so rastli trije fantje (četrti je kot otrok umrl)
Praded je kot rudar zaslužil 30 kron na mesec in je težko preživljal družino. Že otroci so morali pomagati prehranjevati družino in že majhni dečki so morali obvladati staro idrijsko obrt kleklanje, ki jih je naučila mama. Ohranil je orodje in nekaj primerkov čipk, ki jih je ohranil in jih imamo doma. Bil je odličen učenec, in učitelj ga je nameraval poslati na prvo slovensko realko – na znamenito idrijsko realko, a oče mu ni mogel omogočiti šolanja. Zato se mu je učitelj maščeval in je moral ponavljati četrti razred, da ja dopolnil predpisano starost, nakar ga je oče dal v uk v Ljubljano za natakarja. Svoja učna leta je prebil v Narodni kavarni, ki je bila last znanega in zavednega slovenskega kavarnarja Franja Krapeža, ki so ga prijatelji nazivali »Živeli« in je bil starosta Sokolov.