Moj dedek Franc Knap nam je kljub visoki starosti zelo rad pripovedoval o letih, ki jih je preživel v gostinstvu.
Po rodu je bil iz Idrije in oče ga je 1909. leta poslal v Ljubljano v uk za natakarja. Svoja učna leta je prebil v Narodni kavarni, ki je bila last znanega in zavednega slovenskega kavarnarja Franja Krapeža, ki so ga prijatelji nazivali »Živeli« in je bil starosta Sokolov.
Tiste čase v naših krajih ni bilo gostinske šole. Edino na Dunaju je bila ena, a ta ni bila dostopna našim ljudem. V svoji učni dobi je delal vse od kraja od zore do mraka. Učna doba je trajala tri leta. Imel je to srečo, da je bil pri dobrem kavarnarju. V to kavarno so hodili znani slovenski kulturni možje. Rad se spominja pesnika Antona Aškerca, igralca Ignaca Borštnika, slikarje Maksima Gasparija, Matija Jamo in Riharda Jakopiča, pisatelja Frana Govekarja, glasbenika Mateja Hubada in politika in pisatelja Ivana Tavčarja. Od 1913. do 1915. leta je delal v kavarni Evropa, ki je še sedaj odprta. Tja so zahajali pesnika Cvetko Golar in Oton Župančič in pisatelj Ivan Cankar. V stari Avstriji so bile kavarne center kulturnega in političnega življenja in v tistem času so se vsi vidni slovenski možje zbirali v kavarnah.

Od 1915. do 1918. leta je bil na tirolski fronti. 1918. leta je delal v Prešernovi kavarni in 1919. leta v kavarni Zvezda v Ljubljani. 1920. leta pa je delal še v Osijeku.
1921. leta je prišel v Maribor in tukaj je do 1946. leta nepretrgoma delal v Mariborski kavarni Jadran na vogalu Mlinske ulice in Partizanske ceste, tam, kjer je danes prodajalna železnine. Kavarna je bila od 1926. leta last Josipa Šerca. V kavarno so v glavnem zahajali slovenski gostje, deloma tudi tujci – potniki iz Avstrije zaradi bližine kolodvora. S teraso vred je kavarna sprejela lahko hkrati tristo gostov.

Odprta je bila vsak dan od 6. ure zjutraj pa tja do 2. ure po polnoči. V njo so zahajali mešani gostje; v glavnem uradniki in tedanji srednji sloj. Največ je bilo bralcev časopisov, saj so bili časopisi glavni magnet za goste. Takim gostom so rekli »Zeitungs Tigri« ali časopisni tigri in so bili večinoma skopuški.
Stregli so vse oblike kave, čaja, vina, žgane pijače, sladoled, ki je takrat veljal za najboljšega v Mariboru. V kuhinji pa so pripravljali le lahke jedi in sicer: jajčno jed, vinski šodo, klobase, hrenovke, mrzlo salamo in več vrst peciva.

Bil je plačilni natakar. Zaposleni so bili štirje natakarji, dve kuharici, dve blagajničarki in hišnik. Lastnik hiše in lokala Šerec je nenehno nadzoroval poslovanje lokala, pozdravljal in se pogovarjal z gosti. Vsak dan je delal 16 ur, ob konicah pa 18 in več.  Plače so bile zelo nizke. Lastnik je rekel, da tako dobijo napitnino. Vendar je bila ta bolj uboga! Kdor je dal, je dal en dinar, redko dva dinarja. Bili so tudi gostje, ki so pobegnili brez plačila in to izgubo je moral kriti iz svojega žepa.
Dopusta so imeli 14 dni letno, a si ga niso mogli kar tako vzeti. Pa tudi jemali ga niso pogosto, ker so bile plače nizke in so bili bolj odvisni od napitnine. Ob nedeljah so delali, a so jim dali prost dan med tednom. Če pa je bil na ta dan kak praznik, so morali delati. Uslužbenci so se razumeli, šefov odnos do uslužbencev pa je bil izrazito lastniški. Lastnik je bil zelo skopuški, pravi tip izkoriščevalca in se ni brigal za težave svojih uslužbencev. Trdo so morali delati in ni jim upošteval rast življenjskih stroškov, ki so bili vse višji. Pokojninski fond za gostinske delavce je bil ustanovljen 1925. leta vendar v tistih časih niso imeli takšnih ugodnosti, kot jih imajo danes. Že zaradi majhne napake, si se lahko znašel na cesti.

Ljudi je zabavalo 4 ali 5 godbenikov, lahko pa so igrali tudi biljard, vendar je zanj bilo treba plačati posebej, podnevi manj, ponoči več – zaradi luči.  V kavarni so gostje lahko tudi kartali, vendar ne zastonj. Večinoma so igrali tarok in proferanco. Čaospisi so bili zastonj in so jih imeli naročenih  celo kopico. Od domačih sta bila poglavitna Slovenec in Jutro, nato so sledili avstrijski, nemški, švicarski in  italijanski. Naročeni so tudi bili na dosti zanimivih revij, med njimi tudi na francoske.
Vse življenje je trdo delal. Iz svojega poklica se je najbolj navadil na pravo kavo in je še sedaj njen velik ljubitelj. Večkrat pravi, da imajo sedaj gostinski delavci zlate čase v primerjavi s tem, kako so delali nekoč. Vendar pa se jezi, ko mora  dandanes toliko časa čakati na postrežbo. Prepričan je, da bi danes natakarji bolje  delali, če bi poznali prejšnje slabe razmere in izkoriščevalske odnose v stari Jugoslaviji.  Kot  vsem starejšim natakarjem pa mu je zelo žal, da je  kavarn vedno manj, saj ljudje v današnjem potrošniškem vrvežu ne najdejo več časa za posedanje po kavarnah.
Današnjim mladim gostincem želi veliko uspehov v šoli in kasneje pri delu ter  predvsem to, da bi delali z ljubeznijo in veseljem


Igor Vodnik