Zgornja zgodba o predolgo izobešeni zastavi se mi je kaj kmalu, ko sem jo zapisal, začela navezovati z še enim bližnjim srečanjem z miličnikom, celo z enim od nadrejenih. Bilo je v mojem desetem ali že enajstem letu, leta 1956 ali 1957, ko sem prišel lepega poletnega dne zgodaj popoldne domov. Vrata mi je odprla mati, vsa bleda in prestrašena. Bledo sem jo že videl, največkrat, ko je bila neprespana ali v njeni žalosti, tako prestrašene pa še nikoli. Vsa razburjena je hitela pripovedovati, da je pred nekaj minutami pozvonil miličnik in ji dejal, da sem nekaj napisal in da se moram za to čimprej javiti na policiji.

Morda že pred začetkom petdesetih let je bilo mogoče kupiti škatlo v kateri je bila podloga: trda lepenka ali lesena plošča v katero se je s kladivcem pribijalo lesene ploščice iz različno pobarvanih osnovnih geometrijskih likov: krog, kvadrat, pravokotnik in enakostranični trapez. Ploščice so bile debele manj kot 5 milimetrov. V njihovem geometrijskem središču-težišču je bila izvrtana odprtina v katero  se je vstavil žebljiček, ki se ga je pribilo na podlago. Zgledujoč se po predlogi se je dalo izdelati različne predmete, tudi tank- spomin na vojno je bil še svež.

V petdesetih letih je bilo še precej ulic v Mariboru makadamskih. Zlasti te so v vročih in sušnih poletnih mesecih bile potrebne pršenja z vodo, da se ni dvigoval prah. To funkcijo so opravljali posebej prirejeni avtomobili mestne uprave cest, ki je imela zlasti otrokom tako smešne začetnice MUC. Te kratice so bile nanešene na stranice vrat avtomobilov-cistern in verjetno tudi njenih vozil za drugačno uporabo. Vsaj eden izmed avtomobilov-cistern za polivanje cest je bil izdelek tovarne Mercedes, morda izdelan že pred koncem vojne.

Zlasti v prvi polovici petdesetih let je primanjkovalo kakovostnih, dragih igrač. Otroci so se znali zadovoljiti z eno, na primer s tovornjakom, s katerim so razvažali pesek ali kamenje. Vsakdo ga je „vozil”, ko je prišla vrsta nanj.

Kot zanimivo igračo vse do prve polovice petdesetih let je bilo kdaj pa kdaj videti ročno ulita letala predvsem enomotorna, pa tudi dvomotorna. Zunanja oblika letal, oblikovanih predvsem po vzorcih iz druge svetovne vojne, je dokazovala, da je imel njihov oblikovalec smisel za opazovanje, njihova hrapava, luknjičasta površina pa, da se jih je lilo v slabši livarski pesek, po možnost takrat, ko sta preddelavec ali mojster gledala vstran, če jih že nista kar ona sama lila.

V šoli, v kolikor je to premogel družinski proračun, se je bilo mogoče naročiti na knjige določenih knjižnih zbirk, ki so redno, morda mesečno prihajale v razrede. Poverjeniki za prinašanje knjig v posamezne razrede in za plačevanje, ne spomnim se več, ali za vsako knjigo posebej ali za celoten letnik, so bili učitelji, najprej razrednega, nato predmetnega pouka. V poštev so prišle knjige iz treh zbirk po imenu „Čebelica”, „Sinji Galeb” in „Kondor” kot so si sledile po zrelostni, zahtevnostni stopnji.

To je bil čas, ko si veljal za barabo, že če si za Veliko noč streljal z večjo konzervo s karbidom ali če si se, kar je bilo sicer redko, zakadil v učiteljico, ki te je po tvojem neupravičeno udarila, čeprav mladostnega prestopništva v Mariboru v dvajsetih letih po vojni ne gre podcenjevati. Miličniki kot so vse do osamosvojitve imenovali policiste, so imeli včasih resnično dosti dela. V mariborskih, predvsem delavskih četrtih so vzbujale strah tako imenovane bande, ki pa jih ob vsej tovrstni družbeni problematiki vendarle ne gre enačiti z gangi v ameriških mestih.

Že sam naslov sodi v skupino dogodkov, ki zaznamujejo otroštvo v petdesetih leith. Zgodilo pa se je na rojstnem dnevu moje hčere, prvorojenke leta 1988 ali leta 1989, leto ali dve pred našo preselitvijo iz Nove vasi II v središče mesta tik ob Mestnem parku maja 1990. Dogodek posledično zadeva stanje v mariborski tekstilni industriji ob koncu osemdesetih let in bolj zadeva tedanje mariborsko delavstvo.

To sem bila jaz, peš linija, ker sem imela hiter korak za sporočila med mojo mamo in mojo teto Anico, njeno sestro, ki je stanovala na Studencih, blizu Koroškega kolodvora. Novice so bile resne ali vesele, pa tudi za ogled kakšnega filma. Potem sem šla čakat na kino karte in spet teti sporočit ali sem ali nisem dobila karte. Takšnih zmenkov smo se morali držati, ker sprememba je bila samo v sporočilu peš linije.

Leta 1946 sem bila, verjetno kot slabotni otrok, določena v šolsko kolonijo. S starši in vzgojitelji smo se zbirali na dvorišču Cankarjeve šole in odšli na železniško postajo. Zraven smo imeli skromno prtljago, odpeljali smo se v Reko in vožnja je trajala vso noč, do jutra. Nato smo odšli na Sušak, kjer smo se v vili Olgi razporedili po sobah. Glavni vhod v vilo je imel štiri stebre, ki so prikazovali štiri letne čase.

Ata nas je vprašal, katero pravljico si želimo slišati: ali o  jari kači, ali o beli kači. Kakšna je bila razlika ne vem več, verjetno pa si je kar sproti izmislil.
Mama pa nam je pripovedovala resnične dogodbe iz svoje mladosti, ko je še bila doma pri svojih starših v Plaviću. Najbolj mi je ostala v spominu naslednja zgodba.