Pogosta dajemo ljubljenim najbližjim in živalskim ljubkovalne vzdevke, ki so prav posrečeni ali pa tudi ne in tiste, ki jim je namenjen, razjezijo in užalijo. Nekoč sem po radiu slišal francoski vzdevek „dežek”, namenjen deklici. Bil mi je všeč, enkrat za vselej se mi je vtisnil v spomin kot lep primer ljubkovalnega vzdevka. Ko pa sem v filmu slišal za prav tako francoski „Moje zelje (mon choux)”, se mi je zdel prej francosko bizaren ali kvečjemu kot odraz dobrega razpoloženja, tudi temperamenta, manj pa kot odraz ljubezenskega občutenja in nikakor ga nisem mogel vzeti za svojega.

Starša sta naju z bratom večkrat, če sva bila pridna ali pa sta bila ona tako razpoložena, pobožala po glavi rekoč:„Moja žogica za tri sto din!” Še pogosteje sta uporabljala ta vzdevek kot pohvalo frizerju, ko sva se ostrižena vrnila domov. Od kod se je njima obema jima vzela ta ljubkovalno-pohvalna prispodoba? V mariborski trgovini s čevlji kombinata Borovo na Partizanski cesti, kjer se danes bohoti kitajska trgovina z vsemi mogočimi živopisnimi izdelki, so v drugi polovici petdesetih let prodajali sivo modre gumijaste žoge premera kašnih dvajset centimetrov. Vanje je bil vtisnjen tudi vzorec gumijastih zaplat, ki so sicer takrat prekrivale nogometne, rokometne in košarkarske žoge. Na te takrat razmeroma poceni žoge smo bili dečki kar nori. Po cele popoldneve med šolskim letom in po cele dneve med počitnicami do večera smo se igrali z njimi, najpogosteje nogomet in ni čudno, da so se na kašnem žeblju, ki je štrlel iz vrtne ograje ali je molel iz kupa ene izmed desak, namenjenih za kurjavo prebodle in spustile dušo. Starša sta jih nama rade volje kupila kar nekaj. Če me spomin ne vara, sta nama prvo kupila, za ostale sta nama kar sama dala denar, saj sva dobro vedela, kje je ta trgovina. Zato ni čudno, da sva primerjavo najinih glav s to žogo hvaležno sprejemala.

V srednješolskih letih se mi jev zvezi s trgovino kombinata Borovo, ki je nastal pred II. sv. vojno kot podružnica znanega češkega proizvajalca Bata, globoko vtisnil v spomin naslednji dogodek. V razredu sem se prikazal z novimi čevlji, kupljenimi kot že kot tolikokrat v omenjeni prodajalni. Sošolec, ki se je rad lepo oblačil, me je vprašal, kje da sem kupil tako lepe čevlje. Ko sem mu povedal za ime trgovine, se mu je obraz podaljšal od začudenja. Nikakor ni mogel sprejeti, da tako lepih čevljev nisem kupil v eni od Alpininih ali do Pekovih trgovin. Med mariborskimi srednješolci, če že ne med širšo potrošniško javnostjo je namreč veljalo, da čevlji iz Borova naj ne bi dosegali takšne estetike kot obutev omenjenih iz dveh tovarn. Nikoli ne bom pozabil, kako hudomušno so se spogledovali sošolci in zmajevali z glavami za njegovim hrbtom.
O neumestnih ljubkovalnih vzdevkih pa še vic, ki sem ga prebral v tedniku„7 dni”, morda že pred letom dni. Mož, ponosen na svojih 5 otrok z isto ženo, jo je večkrat kljub njenemu nenehnemu negodovanju nad njegovo nedomiselnostjo ogovarjal z „Mati petih otrok”. Nekoč, ko sta bila na neki zabavi, jo je pred vsemi prisotnimi, vprašal: „Ali te že lahko odpeljem domov, Mati petih otrok?” Žena pa mu je odgovorila: „Kadarkoli želiš, oče treh otrok!”


mag. Borivoj Breže