Otroški bazenček
Mariborski park smo otroci še raje kot spomladi obiskovali poleti, saj smo se lahko kopali v malem bazenčku, iz katerega je bil lep razgled na otroško igrišče med smrekami na jugu in na s trto poraslimi griči na severu. Spominjam se, da sem  potem, ko sem bila pri štirih letih prvič v malem bazenčku, večkrat prosila starše ali brata in sestro, da me naj peljejo tja, saj sem se v bazečku in ob njem dobro počutila. Voda je bila plitva in primerna za male otroke in neplavalce. Bila je prijetno topla.

In ko sem se naveličala čofotati v srednjem večjem delu bazenčka, sem se rada vsedla v približno meter širok  plitki jarek, ki je obdajal bazen in kjer se je voda od sonca še bolj segrela. Tam se je bilo prietno igrati z drugimi otroki. Ko smo se naveliačali kopanja v vodi, smo se sončili na lesenih klopeh, na katere  so nam starši ali strarejši bratje in sestre razgrnili brisače.

Kolbičeva dečka
Zelo rada sem se igrala v bazenu ob vznožju bronastega kipa dečkov, ki ga je izdelal kipar Gabriejl Kolbič. Ob njih sem se počutila varno. Zdelo se mi je, da opazujeta dogajanje v bazenčku in da varujeta otroke, da se ne bi komu kaj neljubega pripetilo. Njuni obrazi so mi bili znani, saj smo imeli doma relief s podobnimi obrazi dečkov, ki ga je mojemu očetu podaril njegov prijatelj Gabrijel Kolbič, ki nas je večkart obiskal in pripovedoval  zanimive zgodbe iz svojega življanja,  o svojem kiparskem ustvarjanju in o učencih, ki jih je učil likovni pouk.

Peskovnik
Ko smo se naveličali kopanja, smo se otroci po sklalnatih stopnicah vzpeli na višjo teraso parka, kjer je bil pod vrbo žalujko peskovnik, v katerem smo manjši otroci opazovali večje, ki so zidali peščene gradove. V umetnem ribniku s kamnitim dnom smo opazovali ribice in žabice, ki so se razvile iz črnih paglavcev. Teh je bilo v pomladnih mesecih toliko, da so skoraj povsem prekrili belo kamnito dno.


Dr. Irena Sapač, Maribor (16.4.2010)