Leta 1962 in leta 1963 in morda še v naslednjih letih so morali gimnazijci v prvem razredu opravljati po izteku zimskih počitnic opravljati enotedensko (1962), v drugem razredu pa dvotedensko (1963) proizvodno prakso. Na teh praksah, ki bi jih ustrezneje imenovali spoznavanje dela in organizacije v tovarnah, je bil morda za gimnazijce največji delovni napor priti ob šesti uri zjutraj na delo. Za večino njih tudi ni bilo nič kaj prijetno poslušati narodno zabavno glasbo iz zvočnikov (primer Tovarne železniških vozil „Boris Kidrič”), ki naj bi delovala kot dobrodošlica za začetek delovnega dne ali delovne izmene. So pa na praksi poleg spoznavanja dela in njegove organizacije pridobili marsikatero spoznanje o tedanjem stanju družbeno ekonomskih odnosih, o katerih med poukom niso slišali in kar ni bilo zapisano v učbenikih. Na primer delavci so se jim pritoževali, da prizadevni zaslužijo enako kot tisti, ki jim delo ne diši najbolj.

Na praksi so spoznavali tudi delovno okolje. Na marsikoga ni vzpodbudno vplivala zastarelost tehnološke opreme, na primer v „Tovarni železniških vozil Boris Kidrič”, v kateri je bil v obratu mehanske obdelave najnovejši stroj (skobelni, izdelek češke tovarne „Škoda”) izdelan pred dvajsetimi leti (1943) in še tega je pripeljal za svoje potrebe okupator. Marsikateremu se je vtisnil v spomin že takrat sto let star, v glavnem lesen obdelovalni stroj, podoben nekakšni skobelni mizi. Morda je bila na steno prav nad tem strojem pritrjena spominska tabla s sporočilom, da je z njim delal narodni heroj Jože Hermanko, kar bi se dalo ugotoviti s pregledovanjem tovarniških glasil vse do začetka sedemdesetih let.

Povsem drugače je nanje delovala „Tovarna avtomobilov Maribor TAM” s sveže pokošenimi travnimi gredicami pred delovnimi halami, ki so za tisti čas izgledale kot nove, predvsem pa so bile znotraj svetle.

In vendar tudi v Tamu ni bilo vse tako kot je bilo videti. Tovarna, ki je v šestdesetih in še vsaj do druge polovice sedemdesetih leti imela poleg „Mariborske livarne Maribor”, „Impola” in „Tomosa” ene najvišjih štipendij v tedanji Sloveniji, ni svojim mladim štipendistom nudila velike perspektive. Da bi se zaposlili tam, kjer se je obetal večji zaslužek, hitrejše napredovanje in plačan podiplomski študij, so mladi po diplomi, če je le bilo mogoče, začeli vračati štipendije še preden so začeli delati v štipenditorjevi tovarni. Nekaterim so to omogočila podjetja in ustanove, ki so bile zainteresirane zanje. Ostali so prišli v tovarno, oddelali nekaj let, da so si zmanjšali pogodbeno obveznost in si nabirali delovne izkušnje čakajoč na prvo ugodno priložnost. Za Tam se je govorilo z določeno mero hudomušnosti pa tudi trpkosti, da je bila najboljša strokovna šola v Sloveniji. Njegove bivše sodelavce je bilo srečati v konkurenčnih tovarnah „IMV” v Novem mestu in v koprskem Tomosu o čemer je pisal tudi Večer v reportaži o „Primorcih s Štajerske”. Iz Tama niso odhajali samo diplomanti s tehniško strokovno izobrazbo. Bivše Tamove sodelavce ne glede na stopnjo in zvrst njihove strokovne izobrazbe, ki so tovarno zapustili zaradi boljših pogojev drugod, je srečati vsepovsod po Mariboru, tudi na sodišču.

Eden glavnih vzrokov za Tamovo nazadovanje in končno tudi propad je bila zaverovanost vase, ki je šla z roko v roki s politično vnemo. Tako je na primer Stojan (preveriti ime!) Perhavc, ki se ga generacije Tamovcev spominjajo kot najbolj slikovito osebnost v verigi Tamovih direktorjev, dvakrat predloge, podane znotraj tovarne, da bi naj licenčno izdelovali Volkswagnove „hroščke” ali traktorje, baje obakrat zavrnil, rekoč, da je Tam „tovarna tovornjakov (in avtobusov)”. Da bi te izjave utegnile biti resnične, nakazuje intervju z morda najbolj znanim izumiteljem (inovatorjem) iz Tamovega Elektrostrojnega kluba, ki je v svoji izjavi za časopis Večer dejal, da je direktor Perhavc videl perspektivo tovarne v proizvodnji cestnih vozil in ne razvijanju nekaterih izrednih inovacij tega v Sloveniji morda najbolj prepoznavnega elektrostrojnega kluba. Perhavcu ni manjkalo tudi odrezavosti in poguma povedati svojega mišljenja kar naravnost. Tako bi naj skupini inženirjev nekoč zabrusil: „Če bi bili vi kaj vredni, bi delali že kje drugje!”

Nekaj čisto drugega v pogledu visoke inženirske inovativnosti je bila „Metalna”. Medtem ko je za Tam veljalo, da je politična tovarna, je bila Metalna „inženirska tovarna”, vsaj tako so jo imenovali v njej zaposleni. Metalna je bila po dosežkih svojega inženirskega dela marsikdaj med prvimi, če ne prva na svetu, v tovarni projektirani in izdelani objekti so bili večkrat med največjimi, če že ne največji. Po izvirnosti zamisli svojih sodelavcev je vzbujala pozornost, ki se je odražala v drznosti njenih konstrukcij. To velja zlasti na področju hidromehanske opreme (zapornice, tlačni cevovodi…) in transportnih naprav (žerjavi, kopači, nakladalci…). Njeni dosežki so toliko bolj vredni občudovanja, ker so velike in največje objekte na svetu računalniško dimenzionirali na takrat že zastarelih računalnikih s svojimi, izvirnimi računalniškimi programi. Morda največjo odmevnost v svetovni strokovni javnosti je požel preizkus vzdržljivosti modela za tlačni cevovod črpalne vodne elektrarne Bajina Bašta avgusta leta 1977. Podoben sloves kot Metalna je uživala tudi Hidromontaža. Tema dvema socialističnima gigantoma, če ju sploh glede na ugled blagovne znamke smemo tako imenovati, ne bi smeli dovoliti, da propadeta! Morda s strokovnega vidika ni mogoče primerjati izdelkov avtomobilske industrije z objekti investicijske izgradnje, vendar je neizpodbitno, da sta Metalna in Hidromontaža imele neprimerno večji sloves kot Tam, ki je dosegal sicer nesporno (bilateralno) priznane uspehe z nadgradnjo licenčnih Klöckner-Humboldt-Deutzevih pogonskih motorjev.

Maribor je kot „slovenski Manchester” slovel tudi po svoji tekstilni industriji, ki jo je simboliziral veliki MTT. Kakovost Pikovih („Pletenine in konfekcija”) kolekcij pletenin, srajc in perila ter izvirnost Svilinih vzorcev sta zadovoljevali tudi zahtevnejše kupce. Da je lahko proizvodnja nemoteno tekla, se je bilo treba zahvaliti vzdrževalcem. Ko je na primer leta 1984 obiskala Predilnico II v MTT skupina strokovnjakov švicarskega proizvajalca tekstilnih strojev Rieter Winterthur, so bili presenečeni, kako brezhibno deluje in kako dobro je ohranjen njihov proizvodni sistem, imenovan čistilnica bombaža, ki so jo v Maribor uvozili v letih 1936-1938; v tekstilni tovarni Tabor pa so v osemdesetih letih usposobili na Poljskem izdelane rotorske (turbinske) predilne stroje za katere je sprva kazalo, da jih ne bo mogoče, čeprav nove, uporabiti v proizvodnji.

Lik tekstilne delavke je simboliziral bronasti kip predice, postavljen v neposredno bližino glavnega vhoda v MTT. Predica je bila v stilizirani narodni noši, baje jo je kipar oblikoval tako zato, ker se je žena lastnika Hutterja, ki je s svojim delovanjem daleč segal izven predstav o krutem industrialcu, navduševala nad narodnimi nošami. Kip naj bi neznano kam izginil, ko so gradili nakupovalni center, ki se je zažrl v tridesetih letih zgrajeno halo predilnice II, ki je od zunaj in od znotraj služila kot zgled industrijske arhitekture. Kako boleča prispodoba propada mariborske tekstilne industrije in ne samo nje!

V zvezi z delom v tovarnah je krožilo med zaposlenimi in preko tovarniških zidov mnogo anekdot. Tudi seks na delovnem mestu, neposredno v tovarni ali kot utrjevanje stikov izven nje ni manjkal. Skozi mlečno steklo na vhodnih vratih v obratno tovarniško ambulanto so delavci v petdesetih ali šestdesetih letih med prihodom na jutranjo izmeno opazili dve senci, ki sta počenjali to, kar jima je dala mati narava. Ob tem se je bilo še mogoče hahljati, ne pa ob pripovedovanju, kako naj bi kontrolor kakovosti v isti tovarni metal v jekleni zaboj za odlaganje izmeta sicer brezhibne izdelke, ki so jih izdelale mlade privlačne delavke, ker se mu je pač zahotelo ocenjevati še kakšno drugo „kakovost”. Morda se je le „šalil”, toda v opisovanju njegovega početja, ki ga danes ni mogoče drugače imenovati kot eno najbolj grobih oblik spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, je bilo vse preveč zgražanja in studa, da bi ga bilo mogoče razumeti kot le „šalo” ali duhovičenje, ki je prešlo preko meja smisla za humor. In nihče, prav nihče se ni spomnil, da bi ga prijavil!


mag. Borivoj Breže