Za člane kolektiva in nekdanje sodelavce STARKOM, zbral: Zvonko Ribič, Apr. 2010

Druga svetovna vojna se je v stari Jugoslaviji začela 6. aprila 1941. Maribor so Nemci zavzeli že 8. aprila in takoj za tem so stekle priprave za gradnjo Tovarne letalskih delov na področju sedanje PPC Tezno, na zemljišču, ki je merilo 69 ha. To podjetje so sicer želeli dunajski nemškutarji postaviti v bližini Gradca, vendar je zaradi dobre infrastrukture (cesta, železnica, električna energija…) in pa tudi načrtov za postavitev tovarne aluminija v Strnišču (Sternthal/Kidričevo), prevladala lokacija pri Mariboru.

Načrti za tovarno so bili v celoti pripravljeni že zdavnaj prej, postavljena naj bi bila v rekordno kratkem času, z začetkom obratovanja v začetku julija 1942.
Gradnja se je pričela 29. julija 1941. Pri gradnji so kot vodilni delavci sodelovali Nemci, delavci iz Maribora in okolice, angleški in francoski vojni ujetniki ter prisilni delavci Ukrajine, Poljske in Češke.
Projekt gradnje je zajemal 3 osnovne proizvodne hale:
Hala – sedanji Cimos
Hala – sedaj Tovarna vozil Maribor
Hala – sedaj Koroserije
Zraven treh hal pa še upravno poslopje, kurilnico in veliko stanovanjsko-barakarsko naselje za delavce na 3 lokacijah na Teznu in tako imenovano Špesovo naselje na Pobrežju.
Vzporedno so Nemci gradili še priključno cesto, železniško progo in daljnovod.
Med samo gradnjo so poskrbeli za intenzivno izobraževanje bodočih delavcev. V ta namen so preuredili takratno tekstilno tovarno Texta v šolski center, oktobra 1941 pa so na izobraževanje v Nemčijo poslali 1.300 ljudi.
Svečano otvoritev nove tovarne, na kateri so pogostili 2.500 ljudi, so Nemci priredili 27. 11. 1941, čeprav proizvodnje še niso mogli zagnati. Dejanski zagon proizvodnje letalskih delov so izvedli konec marca 1942. Med samo gradnjo je iz Nemčije prispela tudi velika količina tehnološke opreme, materiala in polizdelkov. Do konca avgusta 1942 pa so stanovanjska naselja že sprejela 2.500 stanovalcev – delavcev v tovarni.
Število zaposlenih je postopoma naraščalo, tako je junija 1942 doseglo že 7.105 delavcev od tega jih je 4.278 delalo v proizvodnji, 2.827 pa pri nadaljnji izgradnji tovarne. V tem času je bilo na izobraževanju in usposabljanju v Nemčiji kar 2.543 ljudi.
Proizvodnja se je zelo povečala v začetku leta 1943. V tistem času pa so zavezniki že močno bombardirali nemška industrijska mesta, med njimi tudi Hamburg, kjer je bila tudi tovarna letalskih delov VDM Hamburg. Zaradi bombardiranja je poveljstvo nemških letalskih sil izdalo ukaz o selitvi pretežnega dela proizvodnje v Maribor. V času od 15. 3. Do 13. 4. 1943 je v Maribor tako prispelo 143 vagonov strojne opreme, polizdelkov in materiala. V tej pošiljki je bilo med  drugim tudi 330 različnih obdelovalnih strojev. Z nadaljevanjem te proizvodnje so začeli takoj in že v nekaj tednih odposlali 360 kompletnih propelerskih glav za vojaška letala.
Podzemni proizvodni prostori:
Proizvodnja v tovarni je postajala vse bolj ogrožena. Že leta 1942 so partizani NOV z manjšimi diverzantskimi akcijami ogrožali normalni potek proizvodnje, bali pa so se tudi zračnih napadov zaveznikov, ki bi lahko huje prizadeli proizvodnjo in s tem zmanjšali moč nemškega letalstva.
Da bi se izognili težavam, so v začetku leta 1943 začeli z izgradnjo podzemnih proizvodnih prostorov v obliki tunelov. Načrti so bili, jasno, že zdavnaj pripravljeni. (Osnovno kopijo tunelov si lahko ogledate v tehničnem arhivu – Starkom, moja stara zapuščina).
Podzemne tunele so gradili 14 m globoko, jih povezali s transportnimi tuneli, več varnostnimi vhodi in izhodi ter več jaški za spuščanje strojne opreme in materiala v podzemlje.
V podzemlju je bilo tudi  črpališče pitne vode, ki jo danes na področju PPC Tezno še uporabljajo za tehnološko vodo.
Kdo je gradil, oziroma bil prisiljen v delo, ni potrebno posebej poudarjati. To so bili v glavnem prisilni delavci, oziroma interniranci vzhodnoevropskih držav.
Površina podzemnih tunelov je znašala 8.512 m2. Danes jih je že veliko zasutih, zasutih je že tudi večina vhodov in izhodov in vsi jaški za spuščanje opreme, Kot že omenjeno, pa v podzemlju deluje še črpališče podtalnice.
Proizvodnja v tunelih se je začela že leta 1944, se pravi v enem letu po začetku projekta. V tem času je v treh izmenah obratovalo 1.466 strojev, zaposlenih pa je bilo okrog 7.000 delavcev. Proizvodnja je potekala delno v nadzemnih halah in zaradi vse pogostejših letalskih napadov zaveznikov čedalje bolj v tunelih, vse do kapitulacije Nemčije, 9. 5. 1945.
Prvi resnejši letalski napad je tovarna doživela 7. Januarja 1944 ob katerem je bilo, kljub močni protiletalski obrambi, 41 mrtvih in 40 huje ranjenih, povzročena pa je bila tudi ogromna materialna škoda. Zavezniki so hoteli tovarno povsem uničiti.
Tako je bila v poletnih mesecih leta 1944 delno porušena 2. hala, povsem uničena pa 3. hala, vendar se je proizvodnja že nemoteno odvijala v podzemlju.
V začetku leta 1945 pa je začela proizvodnja nazadovati. Vzrok za to je bil velik upad zaposlenih. Zaposlenost se je zmanjševala zaradi prisilnih mobilizacij delavcev v nemško vojsko, odhoda nemških strokovnih delavcev nazaj v Nemčijo, nekaj pa tudi zaradi odhodov v partizansko NOV.
V pomladnih mesecih leta 1945, ko je bilo že jasno, da je vojna za Nemčijo izgubljena, je zelo padla delovna disciplina, bilo je več sabotaž in glavnina Nemcev je že pobegnila. Najbolj vneti nacisti so konec aprila 1945 celo naložili dva tovorna vlaka strojne opreme in jo hoteli preko Dravograda odpeljati v Nemčijo. Namero so jim v Dravski dolini preprečili partizani, oprema je bila vrnjena nazaj v Tovarno letalskih delov.
Tovarno so 8. maja 1945 zasedli Bolgari, čeprav je njihova zasedba trajala le 4 dni, so povzročili ogromno materialno škodo na strojih in opremi.
Po štirih dneh je tovarno zasedla močna enota NOV z nalogo, da ohrani premoženje zaplenjenega nemškega podjetja. S tem so bili postavljeni temelji za bodočo Tovarno avtomobilov Maribor (TAM).

Spogledovanje z Mercedesom
Po spletu okoliščin, ki presegajo okvir tega pisanja (tovarna FAP, Tovarna motorjev Beograd…) so v TAM-u, pod vodstvom generalnega direktorja tov. Stojana Perhavca (direktor od 1953 – 1974, Perhavčeva cesta…) že leta 1953 resno, vendar bolj po tihem razmišljali o poslovnem sodelovanju in nakupu licence Mercedes.
Vse načrte pa je onemogočil Aleksander Ranković (srbski politik, 1909-1983, narodni heroj, notranji minister/ Udba – FLRJ), ki je hotel znamko Mercedes pripeljati v Beograd ali vsaj v Srbijo. Vse pobude v zvezi z Mercedesom so zavrnili z obrazložitvijo, da JLA (Jugoslovanska ljudska armada) potrebuje tovornjake z zračno hlajenim dizelskim motorjem.

TAM-a že dolgo ni več – je propadel, kot veliko drugih podjetij v Mariboru, Mercedes pa je preko firme STARKOM le nekako našel por na »staro lokacijo«.

V upanju, da bodo koraki na tej poti čvrsti, zanesljivi in uspešni, zaključujem svoje skromno pisanje.


S Spoštovanjem in lepimi pozdravi!

Zvonko Ribič