Do začetka petdesetih let smo stanovali v pobreškem didu (Dom igre in dela, kasneje otroški vrtec), kjer že dolga leta deluje Sonček. Skozi okna, obrnjena proti pokopališču sem gledal ljudi, kako so skušali na Dan mrtvih tudi z golimi rokami izkopati luknjo v sneg, da bi lahko postavili na grob sveče.

Leto dve kasneje, ko smo se preselili v Studence, sem opazoval skozi okno na Ruški cesti, kjer smo stanovali, kako se telegrafske žice debelijo zaradi snega, ki je snežinka za snežinko posedal nanje, dokler se ena za drugo niso pretrgale. In kakšni kupi snega so bili pred hišami, kjer naj bi bil pločnik! Le ozka gaz je vodila ob njih.

Ko smo se čez tri leta preselili v Melje, so pozimi zvečer in ponoči ugašale luči in je radio aparat s svojim zelenim magičnim očesom onemel in oslepel. Sneg je pretrgal žice na daljnovodih in kar nekaj časa je trajalo, da je na veliko veselje nas vseh v kuhinji zasvetila žarnica in je iz radia spregovorilo ali zaigralo. No, saj tudi z lepo okrašeno porcelanasto petrolejko ni bilo slabo, ker je metala na steno zanimive sence in smo ob njenem soju z igro prstov na rokah in obračanju dlani pričarali na steno, seveda s pomočjo staršev zanimive živalske like. Ko je v marcu začela prihajati pomlad, so ob hišah zatulili spomladanski vetrovi kot izgubljene grešne duše. Srhljivo jih je bilo poslušati. V postelji, pokrit čez glavo sem si skušal ohrabriti s prepričevanjem, da bo kmalu prišla pomlad. Kako vas pogrešam, spomladanski vetrovi!

Zimo 1958-1959 sem prvič dočakal brez snega. Zame in ne samo zame je to pomenilo tako rekoč konec sveta. Še dobro, da me je oče med polletnimi počitnicami motiviral z igranjem šaha in me s tem tako zamotil, da nisem utegnil obžalovati pomanjkanja snega.

Kasneje v šestdesetih in tudi v sedemdesetih letih sem doživljal lepe zime, bilo pa je tudi nekaj takih brez snega ali pa je zapadel šele takrat, ko bi v deželo že morala priti pomlad.