V Lenartu so nato na travniku, kjer smo se otroci radi in veliko igrali, zgradili novo trgovino – Mercator. Našemu trgu (takrat Lenart še ni bil mesto) je bila ta »veleblagovnica« v ponos. Kot otrok sem bila kar navdušena nad njeno velikostjo, prostranostjo, veliko izbiro blaga (vsaj tako se mi je zdelo)…

Vendar so prišli malo težji časi, ko je vsega primanjkovalo. Spominjam se, da se je mama pritoževala predvsem nad pomanjkanjem kave in pralnega praška. Mene, kot otroka, pa to ni niti najmanj skrbelo. Veliko bolj me je skrbelo pomanjkanje čokolade.

Spomnim se, da je bila dolga vrsta police »založena« le z eno vrsto čokolade, pa še te čokolade so bile zložene le ob robu police, ena po ena, druga ob drugi, da je bila polica le navidezno polna. V resnici pa na celi polici ni bilo več kot 20-30 čokolad.

Danes, ko moj otrok včasih ne ve, katero čokolado bi izbral v ogromni ponudbi, se tega velikokrat spomnim in zgodbo rada ponavljam ob priložnosti.


Aleksandra Berberih-Slana