Moje zgodnje otroštvo zajema trgovine na Meljski cesti: pekarno pri Genckerju, kot se jo je imenovalo še iz časov pred II. svetovno vojno in je stala v neposredni bližini upravnega poslopja podjetja Intes, mlekarno skoraj nasproti omenjene pekarne na drugi strani Meljske ceste, med železniškim nadvozom in križiščem Meljske ceste z Industrijsko pa še trgovino z zelenjavo v na isti strani hiše, kjer je bila pred leti gostilna Prlek, nato pa v isti ali v sosednjih dveh pritličnih zgradbah še eno pekarno in mesnico, če me spomin ne vara. V vseh teh lokalih so stregle prijazne ženske, v mesnici morda tudi moški in res se ne morem spomniti, da bi kdaj iz trgovine prinesel blago slabše kakovosti, ker sem bil pač otrok oziroma zgodnji najstnik.

V spominu jih imam kot pripravljene na klepet o drobnih vsakdanjih stvareh, o vremenu ali šolskem uspehu ob koncu šolskega leta, če že nič drugega ni bilo na razpolago. Kot vsi, ki delajo v trgovinah, kjer prodajalka ali prodajalec neposredno streže stranki in to v okoljih, kjer se vsi poznajo, so kar zaživele, če si prinesel v trgovino dobro voljo, s katero si jim pomagal razbijati enoličnost delovnega dne.

V mojih poznejših najstniških letih pa se je odnos do mene kot kupca, ki je že kupoval v samem središču mesta, spremenil. V spomin sta se mi zasidrala dva dogodka z enako osnovno vsebino. Mislim, da je šlo obakrat za dve različni trgovini z železnino ali s tehničnim blagom. V obeh so stregli, tako se mi vsaj zdi izključno moški. In to neprijazni moški, ki so izgledali, kot da so jezni na ves svet, ker morajo opravljati delo, ki je globoko pod njihovimi sposobnostmi. „Nimamo!”, sta v obeh primerih kot iz topa odgovorila, ko sem ju vprašal, če imajo to in ono takšne velikosti in oblike. „Kaj da ne”, sem se zarepenčil, „če pa od tod vidim, da imate tisto na oni polici!”. „Aja!”, je sledilo kot odgovor popolnoma neprizadetega prodajalca.

V študentskih letih in pozneje so sledili nakupi v Lipnici. Kar neprijetno mi je bilo, ko sem videval prodajalke pred stojali z oblekami na pločniku pred trgovinami, s kakšno vsiljivo prijaznostjo so nagovarjale kupce, ne glede na to, od kod so prihajali, jih spraševale, kaj želijo in jim skušale priporočiti, kaj naj kupijo. Bil sem že v letih, ko ser mi je izoblikoval svetovni nazor in nisem bil več naiven. Moram pa priznati, da sem po teh obiskih znal bolje ceniti prijaznost tistih naših prodajalk in prodajalcev, ki so se znale zavzeti za kupca. V socializmu so imele možnost, da delujejo nezainteresirano in zviška ali pa tako kot se za trgovca ali trgovko s posluhom do kupca spodobi. V kapitalizmu tem možnosti niso imele oziroma niso imeli. Hočeš nočeš so morale oziroma morali biti vljudni in ustrežljivi.

Nato je prišla osamosvojitev. Nekega večera, manj kot četrt ure pred zapiralnim časom se je eden od mojih otrok spomnil, da potrebuje neko šolsko potrebščino, denimo radirko. Kako pogosto se spomnimo tistega, kar bi morali na vsak način imeti tik pred iztekom odpiralnega časa ali že po njem in otroci prav gotovo prednjačijo v tem! Pognal sem se po stopnicah in brez sape pridivjal pred papirnico, ki je bila takrat še državna, danes pa je v njenih prostorih turistična agencija. Bilo je pet minut pred uradnim iztekom odpiralnega časa. Papirnica je bila že zaprta in pred njo sem videl tri prodajalke, ki so jo očitno dobro razpoložene v sproščenem pogovoru in prešerno nasmejane mahale v lep pomladni večer. Do naslednje papirnice sem prišel pet minut po tem, ko bi morala biti papirnica že zaprta. Papirnica v privatni last je še bila odprta in lahko sem kupil tisto malenkost, ki jo je eden od otrok potreboval.


mag. Borivoj Breže