Meljski otroci so prišli razmeroma zgodaj v stik z vojsko. Otročaji so skušali posnemati korakanje vojakov po Meljski cesti in njihovo petje pesmi, ki so jo peli morda vse do šestdesetih let: „…mlada armija, nepobediva!” Najraje so hodili za njimi ali vštric z njimi med četo in pločnikom, ko so se vračali v meljske kasarne iz svojih vsakodnevnih vaj. Pri tem je dečke marsikdaj pobožal dobrohoten pogled korakajočega, ki se je morda spomnil na kakšnega svojih mlajših bratov ali celo na svojega sinka.


Potem so prišli jesenski manevri, morda leta je bilo to leta 1953, ko so po Meljski cesti v smeri od železniškega nadvoza proti Meljskemu hribu vozile kolone vojaških oklepnih in tovornih vozil. Manevri so bili kot uvertura za dogodke pozimi leta 1956. Tudi takrat so po Meljski cesti vozili tanki, za katere so dečki že vedeli, da so Shermani ameriške izdelave, kar so jim povedali vojaki leto dni poprej, ko so si ob Dnevu armade, 22. decembra ogledovali tank, ki je stal prav tam, kjer je poleti stala vhodna konstrukcija za Mariborski teden in si je eden od njih strgal spodnji rob plašča, ko je skočil iz razstavnega tanka. Med tanki, ki so vozili pod Meljski cesti podnevi in še bolj ponoči je bilo tudi veliko samovoznih topov, podobnih omenjenim tankom, vendar skladnejših linij. Med temi goseničnimi vozili so vozili tudi posamezni gosenični vlačilci z žerjavi in nosilci pontonskih mostov. Gosenična vozila so povzročala tresenje tal, ki se je prenašalo na stene hiš in okenska stekla, od njih pa na posodo, ki je kar poskokovala in temu primerno žvenketala na svojih policah. Oglašujoče grmenje tankov in žvenketajoče rožljanje njihovih gosenic, je zamenjevalo brnenje kamionov s pokritimi ceradami, ki so vlekli za seboj topove in poljske kuhinje. Eden za drugim, eden za drugim, znatno več kot pri manevrih pred tremi leti! Blizu križišča Meljske ceste z Industrijsko, tedaj še imenovano Klavniška ulica, se je po pripovedovanju dečkov, ki so vztrajali za zaprtimi okni pozno v noč, strgala gosenica enega izmed tankov. Bojno vozilo je zapeljalo preko pločnika na prazen prostor meljskih ruševin, priljubljenega terena za deške bojne igre, kjer je danes parkirišče pred Giga športom. Njegova kolesa na katerih ni bilo več gosenice, so izkopala jarek v zasneženo zemljo. Po pripovedovanju naslednjega dne se je posadka v nočnem mrazu ob soju ročnih svetilk kar dolgo mučila, da so tanku ponovno namestili gosenico. V naslednjih dnevih smo otroci preko radijskih poročil dojeli, da gre za vse kaj drugega kot za nočno razkazovanje vojaških tehničnih zanimivosti. Potem, ko se tanki in vse ostalo vrnili, od koder so prišli, se je začela med ljudmi širiti vest o tanku, ki se je na strmem pobočju hriba prevrnil in pokopal pod seboj mladega komandirja tanka, ki je, kot se za komandirja spodobi, stal do pasu izven tankovske kupole. Morda je marsikdo na tihem pomislil, koliko več mrtvih bi šele bilo, če bi Rdeča armada prekoračila jugoslovansko madžarsko mejo.

Starši so nam pogosto pridigali, da so oni preživeli dve svetovni vojni, mi pa da se sploh ne zavedamo, kako da nam je lepo. Marsikdo od nas, tedaj že srednješolec, jim je odločno dal vedeti, da v naslednji svetovni vojni ne bo več nikogar, ki bi svojim otrokom še lahko kaj  pripovedoval, večina pa nas je bila ob tem njihovih govorancah sicer enakih misli, le da se nam ni zdelo vredno prepirati se z njimi. In potem je prišel dan, ko je svet onemel. V gimnaziji smo se delali kot da gre vse po običajnem redu, vendar ni bilo tako. Tudi profesorski zbor je popustil vajeti, česar nismo izkoristili. Kot sence smo se potikali po gimnazijskih hodnikih in sklanjali glave boječ se pogledati drug drugemu v oči. Na srečo je kot odrešitev prišel čudež: v kubanski krizi je zmagala zdrava pamet. Na obeh straneh kot smo zvedeli šele čez desetletja na programu Discovery. Olajšanja nismo izražali bučno, bilo nam je kot da smo, se prebudili iz morastih sanj.

Atentat na predsednika Kennedyja je bil že v tistih časih (november leta 1963) že bogato pokrit na televizijskih programih. Zlasti ženski del v gimnaziji je zajela velika žalost. Pri marsikateri, pa naj je bila (so)sošolka ali učiteljica je bilo videti, kot da si je obrisala kakšno solzo. Marsikateri od fantov, verjetno so bile med njimi tudi pripadnice ženskega spola, pa ni mogel deliti tolikšne žalosti z njimi. Preveč živo jim je bil v spominu vrhunec kubanske krize, h kateremu je v veliki meri pripomogel mladi predsednik. Kasneje so mediji o pokojnem predsedniku in tudi o njegovem umorjenem bratu obelodanili temne plati njunega zasebnega življenja in političnega delovanja, na primer njun odnos z filmsko zvezdo Marylin Monroe in sprejetje pomoči ameriške mafije pri zbiranju volilnih glasov zanju.


mag. Borivoj Breže