Zelo pogost način oglaševanja v prvem desetletju po koncu II. svetovne vojne in še kakšno leto čez so bili letaki z vabili na razne prireditve, denimo za Mariborski teden, morda tudi za kakšen srečolov, ki so jih odmetavali z letal.. Ljudje, prav gotovo pa otroci so jih imenovali listkometalci. Po Mariboru, najverjetneje pa tudi po ostalih jugoslovanskih mestih so v ta namen služila letala aeroklubov med katerimi je bil najpogostejši s platnom pokriti in z žicami napeti Po-2 sovjetske proizvodnje, s svojimi 37.000 primerki najverjetneje najštevilčnejši avion vseh časov.

V petdesetih letih, pa tudi kasneje, ko so se začele pojavljati samopostrežne trgovine, je bilo moč kupiti prehrambene dobrine v specializiranih trgovinah, na primer mleko in mlečne izdelke, pa tudi kruh v mlekarnah, zelenjavo in sadje pa v posebnih trgovinah, pri čemer je bila marsikdaj zlasti zelenjava slabše kakovosti kot tista v samopostrežnicah. Tudi premog različnih kakovosti, nas primer rjavi premog in lignit se je kupoval ali naročal v depojih Kurivoprometa, ki so bili kar v mestu.

Morda najbolj groteskni splet okoliščin, kar sem ga doživel v eri socializma, je bilo sovpadanje pustnega torka februarja 1961 in zrežiranih demonstracij ob izginotju za politika mladega, komaj petintridesetletnega Patriceja Lumumbe prvega predsednika vlade Republike Kongo, ki je junija 1960 nastala iz bivše kolonije Belgijski Kongo. Takrat še nismo vedeli, da so ga njegovi rojaki, voditelji državnega udara dali likvidirati že nekaj tednov prej, 17 januarja 1961.

Maribor je za časa socializma začel močno spreminjati svojo podobo. To velja predvsem za njegovo obrobje kot tudi za samo središče. Danes hodimo v Mariboru mimo kompleksov zgradb, najpogosteje stanovanjskih, ne da bi vedeli, da so jih zgradili na površinah, ki so jih zavzemale stare gradnje. Izrazit primer predstavljata območji v Melju med Meljsko cesto, Industrijsko ulico in cestiščem za dvoetažni most, in starim delom, kjer je nastala Univerzitetna knjižnica Maribor UKM.

V obdobju klasicizma, v drugi polovici devetnajstega stoletja, morda že prej (preveriti pri arhitektu!) in še pred II. svetovno vojno so pred meščanskimi večnadstropnimi hišami v neposredni bližini avenij gradili visoke ograje s kamenitim ali betonskim podstavkom v katerega so vstavili med seboj enako oddaljene pokončne umetniško kovane palice z okrasnimi vzorci (volute)) iz manjših kovanih palic. Nosilne palice, katerih vrh se je lahko zaključil z zašiljenim koncem, na primer v obliki trolistnega lilijinega cveta je običajno po celotni dolžini ograje povezovala dvojna kovana letev. Takšna dvodelna ograja je obdajala praviloma gredice z okrasnimi cvetlicami in grmičjem. Tudi Maribor ima takšne ograje.

Moj pokojni oče, še kot učitelj predmetnega pouka Rudolf Breže je v petdesetih in šestdesetih letih igrajoč na klasično kitaro doma prepeval dokaj spevno ljudsko (ponarodelo?) domoljubno pesem, ki je imela, oponašajoč nadutost nemške manjšine tudi nemški vstavek: „Wacht am Rhein (Straža ob Renu, nemška nacionalistična pesem, že iz 19. stoletja?)” so peli, „Marburg eine deutsche Stadt!”.

Lilet najverjetneje ne more pomeniti kaj drugega kot okrajšavo za „lično – lepo – trpežno”. Počasi izginevajoči, obledeli logotip tovarne je še danes mogoče videti na pročelju stanovanjske hiše na Industrijski 7, obrnjenem proti Meljski cesti. Leta 1998, ko je bil še dobro viden, so ga fotografirali v okviru popisovanja tehniške dediščine v Mariboru, ki ga je izvajala Zveza inženirjev in tehnikov ZDIT Maribor, od marca 2011 dalje kot Zveza inženirskih društev ZID Maribor.

Običajno živi v ljudskem spominu kot oblika dela na tujem „gastarbajterstvo”. V samem začetku šestdesetih let so jugoslovanske oblasti uvidele, da preti večnacionalni državi velika brezposelnost in so, da bi se rešili tega problema, izbrale manjše zlo. Tisoči delavcev iz vse tedanje Jugoslavije so se zgrinjali v dežele zahodne in severne Evrope. Veliko se jih je vrnilo domov in si ustvarilo tako visok življenjski standard, kot si ga z vestnim delom v svoji domovini ne bi moglo nikoli ustvariti, čeprav so tudi mnogi poprijeli za delo, ki je bilo pod njihovimi kvalifikacijami.

Oba moja starša, sta bila nadarjena za slikanje in risanje. Oče je bil bolj naklonjen slikanju z olji in pretežno za svoje potrebe, mati je rada risala z barvniki in slikala akvarele za učni proces.

Moje prvo dojemanje matere kot risarke in slikarke se je porajalo že konec štiridesetih let, ko smo stanovali na Pobrežju, v poslopju v katerem je bil vrtec, takrat imenovan še did (dom igre in dela), morda je bil v njem še kakšen nižji razred tedanje osnovne šole.

Mati mi je v otroštvu pripovedovala, da je v Mariboru pred II. svetovno vojno živel posebnež z vzdevkom Prezident, ki si je na noge narisal čevlje z vezalkami vred. Z njimi sem se začel srečavati kmalu po svojem desetem letu.
Prvi, ki sem ga videval, je bil oblečen v temno suknjo in v kratke, skoraj do kolen segajoče hlače in je venomer nosil dežnik, s katerim je, ko se je približal kakšni ženski od zadaj in ji z ročajem dežnika začel ob slaboumnem režanju kot da je sam peklenšček dvigovati krilo.